Smolnik in Valvasor...

Smolnik in Valvasor...

 Klopca na hribčku stoji in razgledi so v vse smeri. 

 Proti Valvasorju se odpravim. Jutro ni preveč obetavno, pa se vseeno podam na pot. Parkiram v Završnici, Julijci še spijo za sivo tančico. Jezero je skoraj v celoti zamrznjeno. 

 Ni čudno, da je tak mraz. Cesta je splužena do zadnje hiše, potem pa velik kup snega. 

 Za avtomobile ni prevozna, sankajo se po njej. Pa  še tam  je nekdo pustil avto. 

Lepo je speljana  trasa  za sankače in smučarje, tudi naprej čez travnik.

  Pred potočkom si nataknem male dereze.

 Zmernih korakov  ubiram pot skozi gozd. Potka je na široko uhojena, se vidi,  da je veliko obiska pri Valvasorju.  Dom je sicer zaprt,  kraj pa je prijeten in sankajo se proti dolini.

 Pri klopci  kaže termometer -6, mene pa strmina greje. 

 Nisem videla uhojene ta strme, za Smolnik. Grem pa do ceste in se potem odločim v katero smer je bolj zgažena pot. Pri zadnji leseni štangi opazim ozko stezico. Naravnost na greben vodi, za Smolnik. In že piham po njej, je strmo speljana. Sonček me bodri skozi veje.

Velika kepa je ujeta med vejami..

 Snega je kar dosti, ga je nametlo to zimo. Na grebenu si oddahnem, potem pa nadaljujem proti vrhu. Zvonček prijetno cinglja. Sneg je ujet med golimi vejami, kakor bi jih hotel zaščititi pred mrazom. Sonček se je že pomaknil navzgor in bližam se vrhu.

 Še poleti je stezica  strma v snegu pa še bolj. Klopca sameva in sonce žari na nebu. Smolnik, 1075 metrov šteje v višino, danes malo več, najin vrh, Ira.

   Razgledi za dušo privezat. Črni bori z belimi čepicami okoli vrha in spodaj se komaj zazna jezero. Nad njim pa GBP,  le oprhan s snegom. 

Viharnik kljubuje času, že dolgo stoji.

Tudi navzdol je vidna potka..

 Stol, ves svetleč in greben Belščice, pa Žirovniška planina. 

Stojim in občudujem, povsod belina. Take zime so mi všeč, čeprav je korak bolj težak. Klopca je  prijetna za uživanje  v toplejših mesecih. Velikokrat smo bili na tem vrhu, z družbo ali sami.. Odpravim se navzdol. Še z derezami  je korak drseč. Po grebenu do Potoške ceste grem. Mislim na ovčarja, ki te je tu ugriznil.. 

Gledam levo proti Ajdni, naravnost in desno proti Valvasorju. Še najbolj je uhojena  stezica do Smolnika. V ostale smeri so le smučine in posamezni koraki. Tudi krplje sledim, pa jih nimam s sabo. Po cesti proti Valvasorju grem.

Sem vedela, da jih do Valvasorja ne potrebujem, so težke za nosit.  Pri klopci  zavijem navzgor in porabim še enkrat več časa, kot je napisano. Preden ugledam  streho Valvasorjevega doma. Korak je moj gospod, temu se moram prilagajati.

Snegomet je ob poti, me spominja na obrambo graščin in obmetavanju s kamenji.

 Le eno pohodnico srečam pri domu, ki se že vrača proti dolini. Izvem, da je bila za vikend taka gneča, da se je sredi poti obrnila.

Valvasorjev dom pod Stolom.

 Mucek ali mucka čaka pod nadstreškom in na mizi je list, naj se mu postreže s hrano, ki je v vrečki. Pa sva  pomalicala mojega  pohančka in štrukeljc. Mu je teknilo bolj kot meni. 

Potem pa je šel počivat pod reklamni pano..

 Gledam stezo proti planinam, za krplje je, korak pa se driča nazaj. Grem kar po cesti proti dolini. Večinoma lepa cesta, z občasnimi  luknjami. Je moralo biti veliko sankačev ta vikend.  Prometni znak je do polovice v snegu.

Cesta za Potoško planino.

Turška jama.

Ti smerokazi me že dolgo zanimajo, pa si jih ogledam.

Snežni duhec počiva.

Najprej srečam eno, ki se vzpenja s sankami. Kmalu se sliši veselje za menoj in sanke odbrzijo mimo. Nižje sem, več sankačev se vzpenja, otroci, mamice, živžav ne pojenja. Do Završnice me prehitita še dve sankačici.. Že vidim poljane, trasa mi  je še lepša kakor zjutraj. Tudi avtomobilov je več. Za slovo še Triglav in Rjavino ujamem v objektiv.

 Po GPS sem prehodila 9.50 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli 570 m višincev. 

Lepo zimsko potepanje je za mano, vesela sem..

Smeh je brezčasten,

domišljija nima let

in sanje so večne... 

/Walt Disney/

JULIANA TRAIL - del 3. in del 4. etape

JULIANA TRAIL -  del 3. in del 4. etape - Rodine, sv. Peter, Radovljica...

 Pri občini grem na avtobus in se peljem do Rodin. Vklopim  oba GPS, za beleženje poti in gledanje na zemljevid. Mimo Jalnove rojstne hiše, cerkvice sv. Klemena,

 do zadnje hiše na desni. Potem pa po kolovozni poti vse do stezice, ki vodi v gozd. Po narisani trasi pot poteka skozi naselje in se bliža Smokučam. Potem pa  nad vasjo proti Sankaški. Nadaljujem po ozki zgaženi potki,  ni po zemljevidu in tudi oznak ni.

 Bližam se gozdu, gledam nazaj na cerkvico sv. Klemena, lepo je. Spokojnost dopoldneva se čuti povsod. V daljavi se kažejo Julijci.

Zima, zasneženi breg, koraki...

je dano ob vsem lepem kaj dodati?

 Zmernim korakov se pomikam skozi gozd. Stezica je vedno bolj strma, drevje se je že otreslo snega. Le posamezne kepice se držijo pomrznjenih vej.  

Na razcepu sem, desno vodi stezica in naravnost navzgor. Po tej grem. Skozi drevje že vidim streho Sankaške. Zadnji del poti se sankajo,  trenutno ni še nikogar. Pred Sankaško sem.

 Povzpnem se na teraso in slikam gore, kupe snega na klopeh, hiško, zima je res lepa v snegu.. 

Razgledi pri Sankaški  koči.

Julijci, od Pokljuških gora do Vrtaškega vrha so na ogled. 

Bi zanesljivo se pod jasnim nebom našlo

v sneženi kepi, ki zgreši svoj cilj

z vrhov gora v dolino neporaslo

odtise nežnih rok visokogorskih vil.

 Spustim se navzdol. Cerkvica sv. Petra stražari na hribčku. Begunjščica je vsa lepa v daljavi.

Kosmata bučka uživa na snegu.

 Pred  Milkino domačijo je oznaka za Juliana trail. 

 Še nekaj jih vidim ob poti.  Na edino, še stoječo postajo križevega pota je na novo napisana št. VIII. 

Oznake in Petrova pot, tudi to je po opisu. 

Na široko je uhojena potka, poledenela, brez malih derez bi težko šlo.  Bližam se hišam, zvonček prijetno cinglja, ko obiram zadnje korake po snegu in mi obuja spomine. Še malo in sem pri gasilskem domu.

Posebni medvedki, ki pozimi ne spijo.

 Le sliko naredim Avsenikove restavracije in grem naprej.

 Oznaka je tik pred pokopališčem, po stranski poti. 

Lepe ozke vaške ceste in na  odcepih  oznake za JT. 

Gledam gore, vedno več jih je na ogled: Stol, Vrtača, Begunjščica, Srednji vrh. Dobrča me spremlja vso pot..

 Tudi po zemljevidu poteka večinoma po oznakah. Le mimo Elana gre po trasi, kmalu pa se združita in  zopet malo vsaka po svoje in sem pri glavni cesti. Ni dosti razlike. 

Gore so še lepše, Karavanke v belem, še Golica se vidi.

Stol z grebenom, Vrtača, Begunjščica, spredaj cerkev sv. Petra.

Že od daleč opazim oznako na drugi strani ceste, tudi zemljevid kaže tako. Dvorska vas in Zgornji Otok sta že mimo. Pomrznjena  pot vodi čez polje.

Ptički se lovijo po grmovju.

 Gorica in čudna streha, verjetno hlev..

 Dolgo, dolgo me ni bilo tu, enkrat pred desetletji smo nabirali kostanj. Ničesar se ne spomnim.

Lesketajoč, popotujočim iz doline v goste,

srebrn čudež, svet vilinskih kril,

v brezvetrju podarja le preproste

darove darežljivih, mrzlih zimskih sil.

 Hodim po oznakah in po trasi. Vrbnje, tu mi je poznano, včasih peljem mimo.

Še malo in bom pri novi knjižnici v Radovljici. Gledam na uro, čez nekaj minut pelje avtobus na Jesenice. Malo pohitim in  avtobus je že odprt.  Pa se peljemo zopet skozi Begunje in proti Jesenicam. Po GPS sem prehodila  10.50 km in dodatna dva do občine in nazaj do doma, hodila 4,15 ure in naredila  okoli 370 m višincev. 

V prejšnjem blogu, od Jesenic do Begunj - 3. etapa, sem dodala fotografije  oznak skozi Jesenice, po sončni strani. 

Naslednjič pa jo uberem do Krnice, upam. Luštno je to potepanje in ni mi žal, da sem začela to pot, Juliana trail. Hodim, občudujem hiše, potke in  vem kako malo mi je poznana  bližnja in daljna okolica, naše lepe Slovenije.  Lepo je!

Kje vse te danosti spoznati?

Na pot! Je smerokaz srce in ne oblaki!

/ Rada Polajnar/