Smolnik in Valvasor...

Klopca na hribčku stoji in razgledi so v vse smeri.

Proti Valvasorju se odpravim. Jutro ni preveč obetavno, pa se vseeno podam na pot. Parkiram v Završnici, Julijci še spijo za sivo tančico. Jezero je skoraj v celoti zamrznjeno.

Ni čudno, da je tak mraz. Cesta je splužena do zadnje hiše, potem pa velik kup snega.

Za avtomobile ni prevozna, sankajo se po njej. Pa še tam je nekdo pustil avto.

Lepo je speljana trasa za sankače in smučarje, tudi naprej čez travnik.

Pred potočkom si nataknem male dereze.

Zmernih korakov ubiram pot skozi gozd. Potka je na široko uhojena, se vidi, da je veliko obiska pri Valvasorju. Dom je sicer zaprt, kraj pa je prijeten in sankajo se proti dolini.

Pri klopci kaže termometer -6, mene pa strmina greje.

Nisem videla uhojene ta strme, za Smolnik. Grem pa do ceste in se potem odločim v katero smer je bolj zgažena pot. Pri zadnji leseni štangi opazim ozko stezico. Naravnost na greben vodi, za Smolnik. In že piham po njej, je strmo speljana. Sonček me bodri skozi veje.

Velika kepa je ujeta med vejami..

Snega je kar dosti, ga je nametlo to zimo. Na grebenu si oddahnem, potem pa nadaljujem proti vrhu. Zvonček prijetno cinglja. Sneg je ujet med golimi vejami, kakor bi jih hotel zaščititi pred mrazom. Sonček se je že pomaknil navzgor in bližam se vrhu.

Še poleti je stezica strma v snegu pa še bolj. Klopca sameva in sonce žari na nebu. Smolnik, 1075 metrov šteje v višino, danes malo več, najin vrh, Ira.

Razgledi za dušo privezat. Črni bori z belimi čepicami okoli vrha in spodaj se komaj zazna jezero. Nad njim pa GBP, le oprhan s snegom.

Viharnik kljubuje času, že dolgo stoji.

Tudi navzdol je vidna potka..

Stol, ves svetleč in greben Belščice, pa Žirovniška planina.

Stojim in občudujem, povsod belina. Take zime so mi všeč, čeprav je korak bolj težak. Klopca je prijetna za uživanje v toplejših mesecih. Velikokrat smo bili na tem vrhu, z družbo ali sami.. Odpravim se navzdol. Še z derezami je korak drseč. Po grebenu do Potoške ceste grem. Mislim na ovčarja, ki te je tu ugriznil..

Gledam levo proti Ajdni, naravnost in desno proti Valvasorju. Še najbolj je uhojena stezica do Smolnika. V ostale smeri so le smučine in posamezni koraki. Tudi krplje sledim, pa jih nimam s sabo. Po cesti proti Valvasorju grem.

Sem vedela, da jih do Valvasorja ne potrebujem, so težke za nosit. Pri klopci zavijem navzgor in porabim še enkrat več časa, kot je napisano. Preden ugledam streho Valvasorjevega doma. Korak je moj gospod, temu se moram prilagajati.

Snegomet je ob poti, me spominja na obrambo graščin in obmetavanju s kamenji.

Le eno pohodnico srečam pri domu, ki se že vrača proti dolini. Izvem, da je bila za vikend taka gneča, da se je sredi poti obrnila.

Valvasorjev dom pod Stolom.

Mucek ali mucka čaka pod nadstreškom in na mizi je list, naj se mu postreže s hrano, ki je v vrečki. Pa sva pomalicala mojega pohančka in štrukeljc. Mu je teknilo bolj kot meni.

Potem pa je šel počivat pod reklamni pano..

Gledam stezo proti planinam, za krplje je, korak pa se driča nazaj. Grem kar po cesti proti dolini. Večinoma lepa cesta, z občasnimi luknjami. Je moralo biti veliko sankačev ta vikend. Prometni znak je do polovice v snegu.

Cesta za Potoško planino.

Turška jama.

Ti smerokazi me že dolgo zanimajo, pa si jih ogledam.

Snežni duhec počiva.

Najprej srečam eno, ki se vzpenja s sankami. Kmalu se sliši veselje za menoj in sanke odbrzijo mimo. Nižje sem, več sankačev se vzpenja, otroci, mamice, živžav ne pojenja. Do Završnice me prehitita še dve sankačici.. Že vidim poljane, trasa mi je še lepša kakor zjutraj. Tudi avtomobilov je več. Za slovo še Triglav in Rjavino ujamem v objektiv.