Mala Boncla

 Pa gremo, na Bonclo gremo.

 Povabim še Blanko in Marjano, pa da vidimo kako mi gre korak..

Sonce pomladi, veselje in smeh

imamo se radi se vidi v očeh,

sonce pomladi življenje budi

skrita ljubezen se v strast prelevi.

"Ne predaleč, ne predolgo in obrnite, če vas zapeče," mi svetuje moj prijazni terapevt, Nace.   Kratka pa sladka je ta turca in lepo je tam gori na razgledniku. 

Parkiramo Pri Žagi in se podamo po spodnji poti. Čez drugi mostiček in pri drugi tabli za Trilobit zavijemo desno. Kmalu se od kolovoza odcepi stezica levo.

 Zaplate snega so kar pogoste in mrzlo je kakor sredi zime. Stezica je včasih pokrita s snegom ali se malo izgubi. To nas ne moti, le na greben moramo priti. 

Strmina je kar dobra za predihat in kmalu so na desni vidne pečine Male Boncle, tudi Bavha so ji  včasih rekli. 

Sonček nas opazuje skozi debla. Posamezne kurice cvetijo in jetrnik se kaže pri kakšnem štoru.. Pomlad se počasi  prebija  in odganja mrzlo zimo.

Tudi Marjanin sonček nam sveti..

Greben in zadnji najbolj lušten del poti.

Sonce pomladi se z roso igra

pridi ukradi mi jutro srca,

sonce pomladi, naravo budi

barva poljane in klasje zlati..

 Najin grebenček, Ira. Že 10 let je  od  prvega  vzpona, sedaj pa le zvonček cinglja.  Marjana in Blanka sta spredaj, da ju lahko slikam, ko se vzpenjata. " Skale pod nogami in zajle za pokušino",  ju dražim. 

Lepo nam je, uživamo..

Vrh Male Boncle, 1131 metrov šteje v višino. 

Lep razglednik je to, nad Javorniškim Rovtom. Rada hodim sem gor, razgledi so čudoviti. Javornik, v ozadju Gorje, spodaj Javorniški Rovt z zaselki hiš in bazenom čudovite barve.

 Julijci, od Pokljuških gora do Vrtaškega Slemena, Belska planina, greben Struške, pa tudi  malo Srednice se vidi. Golica in Krvavka  sta še pod snegom. 

Kot se za  hribe spodobi si naredimo še malico in opazujemo v prijetnem sončku naše lepe gore. Le zelenja še ni, ki oznanja pomlad. Počasi se odpravimo nazaj. 

 Gremo kar naravnost in se po kolovozu spuščamo navzdol. Veliko je kamenja na poti in strmo se spušča. Pri zadnjem smerokazu za Trilobit se spustimo navzdol.

 Gremo še jezero pogledat. Začudeno gledamo tablo - "Ni prehoda, zastrupljeno" Vedno sva z Iro in tudi sama sem šla mimo hiše in poklepetala z gospodinjo, če je bila na verandi.  Grem naprej, Marjana in Blanka se obotavljata.  Slikam jezero in  HE, pa pride ven gospodinja. 

Nič kaj prijazno nas opozori, da je privat zemlja in ni prehoda. Lepo se ji opravičim v imenu vseh. Spreminjajo se ljudje, včasih je bila prijazna. Sedaj pa je verjetno  sita vseh obiskovalcev Trilobita in sprehajalcev okoli jezera. Potem še v HE nista hoteli, moji pohodnici. Spustimo se po cesti in konec veselja.  Po GPS smo hodile z malico vred 2.30 ure, prehodile dobre 3 km in naredile  okoli 240 m višincev. Slika prehojene poti je iz mojega zadnjega vzpona.

Lepo je bilo, počasi se daleč pride, upam..

Misli jesenske nimam vas rad

v srcu nosim pomlad,

ljubim, ne ljubim, vse naenkrat

v srcu nosim pomlad.   / iz pesmi Pepel in kri/

https://www.hribi.net/gora/mala_boncla_bavha/11/1264

Kje ste moje stezice...

 Kje ste moje stezice,  ste zarasle se vse...

Presenečenje me čaka zjutraj. Pokliče  Marjana in reče, " grem s tabo do kapelice, kdaj prideš s fizioterapije?"

Bo bukev se kmalu v zelenje odela,

ozaljšala z barvo rumeno - zeleno,

obarvala gozd, ki prebuja se leno

iz zimskega spanja v življenje še eno...

 in takrat bo pomlad! 

 Išjas me daje in noga me boli, ko se razhodim je malo bolje.  Ob devetih se dobiva. Dan je krasen, oblački se podijo po nebu.

 Umirjenih korakov stopava mimo hiš do gozda.  Kmalu naju razveseli mala kosmata bučka, Ula. 

In malo naprej lepo vzgojen kuža, Don. 

 Takšna srečanja  polepšajo dan. Resje cveti ob poti, rumeni sončki lapuha in trobentic se nežno priklanjajo v zibajočem vetru.

 Jetrnik, vijolice v modrih odtenkih, v skupinah ali posamezno lepšajo pot.

  Kurice bele, zelene,  rdeče se počasi poslavljajo.

 Mogoče nas razvesili še kakšna v topli jeseni. Drevje je  pusto, zaspano, le bezek ima že zelene liste.

 Počasi, počasi se prebuja narava, dežja manjka. Vsaka kapljica  z neba bo prebudila novo življenje in spet bo lepo. Sonček  bo grel in vetrič  bo kuštral zelene krošnje dreves. Čez mostička greva in sva na mojem hribčku. 

Pogovarjava se o lepih starih časih, ko sva se sprehajali z Žakom in s tabo, Ira. To so bile najine vsakdanje potke. Lepo je bilo raziskovati  stezice s teboj, bučka. Še Milan je šel včasih zraven.

 Čas brzi in se odvija po svoje.. Pri kapelici se na hitro odločim, " greva še malo naprej". Seveda je Marjana takoj zato. Nadaljujeva mimo studenca in pri smerokazih izbereva spodnjo stezico. Na Mali Jelenkamen greva, kakor ga uradno imenujejo. Ozke so stezice, na debelo obložene z listjem. Hitro sva tam, lepo je, za Marjano prvič. 

 Malo poslikava in jo ubereva nazaj. Kaj dosti več naprej ne upam, bo že počakalo. Pri odcepu za Jelenkamen se vije tudi spodaj ozka strma stezica. Previdno stopava po njej. 

Strma je, strma stezica, veliko klopov je dobila Ira, ko sva prvič stopale po njej. Stisnem se k objetim bukvam. Sožitje vlada v gozdu, za vse je dovolj prostora.

 Na Tomšičevi prideva ven, luštna pot.  Potem pa proti Jesenicam.  GPS nimam vklopljen,  hodiva pa  2.30 ure.  Čas, ki je v opisu poti zame že dolgo ne velja več.

Luštno potepanje.

Pomlad ni čas, ki se začne,

tako kot v koledarju piše.

Je čas, ki ga zaznaš, po vonju v zraku,

ko neko jutro stopiš ven iz hiše.

/ Pesmi; Janez Medvešek- Takrat bo pomlad in Neko jutro/