Lepote soteske Vintgar

Sveta Katarina in lepote soteske Vintgar

 Če vsa bogastva bi na svetu tem imel,

če vse, kar si želim, v trenutku moje bi bilo...

Potem, bi sploh potem- bilo mi še lepo?

Moram na to pot, je bolj lepa in razgledna kakor čez Strmo stran.. Ker drugače ne gre, če si  hočem ogledati med  Boršt in Hom ujeto domačo reko, Radovno.
 Po novem je začetek poti iz strani Podhoma.

 Stol jutranje  sonce še ni obiskalo, ko parkiram na Blejski Dobravi.

 Spustim se po klancu  in  pred mostom zavijem desno.

  Slap Šum si ogledam, vodnat je in ves v zelenju. Peneče se spušča  voda v tolmunček, kapljice frčijo naokoli.

 Še po štengcah in  sem pri hiški. Luštna receptorka in vzdrževalec Matej sta tam.  Držita se  pravil in ne morem iz te strani po mostičkih. Pa sonce tako lepo barva vodo in odsevi so čudoviti.

 Zelena reka Radovna me vsa peneča vabi," pridi lepa sem". Ja lepa, meni najlepša, med skalovje  in kamenje ujeta. Neštetokrat smo jo prečili v mladosti, da so nas od mraza  bolele  kosti. Hodili okoli velikih kamnov in se tunkali do vratu.  Še fotko dobim, ko se mladenka  noče slikat.

 Potem  se odpravim proti Katarini. Pot je luštna, dobro označena in tudi strmina ni hujša od moje jutranje..Ta moja noga, vsa je mravljinčasta in na čase me štihne, da korak zastane.  Je malo čudno hoditi s tem občutkom. Rožic ni kaj dosti ob poti. Za gobami ne gledam pazim kam stopam. Cerkev sv. Katarine  že vidim.. Lepa je, obsijana s soncem. Malo se pomaknem, da je lepša v zelenju.

  .

Sonce, kako pogrešam lepa jutra.

Gostišče je odprto.

Malo postojim pri klopci in ujamem sonček na zvoniku.

Naredim nekaj panoramskih,

s Stražo, Blejskim gradom, Babjim zobom.  Gore v daljavi so le medle silhuete.

Skozi vrata desno se podam in nadaljujem po lepi, skoraj vodoravni stezici, luštna pot. 

Malo se pogovorim s  kravami in bikci na stezi.  Kar dobro nam gre, opletajo z repi in odganjajo muhe.

 Včasih mi kakšna kaj lepega prišepne 

in ubiram korake naprej.

  Veliko potrošnika raste ob robu in materne dušice. Pri klopcah naredim kratek počitek. Boli me noga, pa imam nahrbtnik skoraj prazen, le tisto po žepih je ostalo. In pijačo in štrukelca nosim, sedaj še teh  ni več.  Še Triglav vidim.

 Krasna pot, vse do ceste za Vintgar se sprehajam in občudujem razglede.

Hotel za žuželke, ki oprašujejo.

 Imam letno karto, 

lepe table  z imeni vrhov in vasi so nameščene.

 Nekaj ljudi je že pred mano pa je ura šele devet. Kmalu jih dohitim. 

Stojijo vsi na kupu in fotkajo isti motiv.

 Vrata so nova in čez te se da priti.

 Sklonjene glave se podam pod fotoaparati in se malo stran ustavim.  Ob večjem obisku je isto kot bi se srečevali.  Običajno se ustavijo vsi na enih koncih, tudi danes so se. Skrbim, da se preveč  ne približam tistim spredaj  in pazim na tiste za mano. Ustavljam se ob kotičkih, da se lahko obrnem in gledam tudi nazaj. Meglice se dvigajo in plešejo čarobni ples nad gladino.

 " Babji tonf", so rekli včasih.

Motivi  galerije in skalovja so lepši z dobravske smeri. Tako pa se vso pot spuščaš in ne ujameš čarobnih trenutkov med skalami ujete reke. Le, če gledaš  nazaj, kar pa ob gneči verjetno ni možno. 

Pri obeležju, Jakobu Žumru posije sonček med skalovje in napolni s svetlobo temne galerije.

 Drevesa se ogledujejo v vodi. Mehurčki se vrtinčijo okoli skal in žuboreče  nadaljuje svojo pot reka Radovna,  proti slapu Šum. 

 Kristalčki se bleščijo.

 Zanimiva pohodnika, počakam, da se odmakneta od table.

 Na koncu sem, še  kamniti most in vrata poslikam  in sem pri hiški.

 Veliko se jih je že nabralo, z vrha opazujejo slap Šum.  Še prihajajo, avtomobili so parkirani malo nižje od štengc.

Še zadnji breg in sem pri avtu.  Golica je vsa zelena.

 Po GPS sem prehodila  9.00 km, hodila s postankom 3.20 ure in naredila okoli 210 m višincev.

 Priznam, potka je čudovita in lahka, toda v zadnji breg ceste me  že daje utrujenost. Vsa moč je šla  nekam na dopust, upam, da ni odšla za vedno..Smo hecni ljudje, ko nam zdravje dela družbo imamo kup želja. Ko nam kaj fali pa je edina želja, zdravje.

 Pri srcu pa mi je lepo, kot že dolgo ne.

Mar ni lepo v sebi skrite želje imeti,

mar ni lepo tako kot je, v upanju živeti,

mar ni lepo po tistem kar bi rad imel- hrepeneti,

mar ni lepo zato, kar zdaj imam,

o, je, pa še kako  lepo,

 za To,  kar zdaj imam - živeti !

/J. Medvešek - Iz pesmi Potem/

 Opis poti:

Titova vas in malo naokoli

Pozdravljeno, poletno jutro...

  Pa še nedelja je le kam naj grem, ko me boli noga. Ležati ne morem, sedeti ne morem,  hodim gor in dol po stanovanju.  Išjas, pravijo in vse izvira iz križa.

 Težko peljem, pa če že moram hoditi grem pa v naravo. Titovo vas si ogledam in še malo naokoli, je že dolgo časa v mislih.

 Pozdravljeno, jutro!

Tebi, ki vstopaš v odhajajočo skrivnostnost

sivine noči,

sveže ozaljšano

s čarno svetlobo

prebujajočega se sonca,

valovi pojo.

Večno pesem neminljivosti.

Pozdravljeno, jutro, pozdravljeno!

Sonce nežno boža vrhove  v daljavi. 

Se spušča po GBP in mi pošilja sončne žarke, kakor poljubčke skozi veje in me nežno tolaži.

" Saj bo, Majda, saj bo". Berem o veliki uharici..

Smokuški vrh se kaže v daljavi in konji uživajo  na rosni travi.

 Ni ljudi, le avtomobili brzijo proti Tinčkovi koči. Krasna nedelja, ravno za obisk gora.  Ubiram korake mimo HE Žingarice in kmalu sem pri odcepu za Titovo vas..

 Prečim mostička in brvi, potoček veselo žubori ob potki in se  spušča proti nižini.  

Titova vas,  z mojo bučko sva  odkrivali te stezice.

  Vpišem se,  poslikam in nadaljujem po kolovozu naprej. 

Levo ali desno? Odločim se za levo.

 Iz kolovoza  kmalu preidem na  stezo, ki se v nadaljevanju večkrat izgubi. Nekako gre, znajdem se na prijetnem grebenčku in nadaljujem po njem. 

 Spustim se na cesto  in zopet po bližnjici.. Pa sem na križišču, ki mi je že malce poznano. Lahko bi nadaljevala po potki, toda mene mamijo komaj vidne stezice. No pa sem tam, pri potki

 Vzpenjam se, kmalu bom na Smukuškem vrhu. 

Skozi drevje opazujem vasice in Blejsko jezero, lepo je. 

  Vsedem se na klopco pred vrhom in pomalicam.

Uberem še nekaj korakov in sem na Smukuškem vrhu, ali Vrh Peči, 1182 metrov visoko. 

 Pohodnika uživata, ne motim ju dolgo. Malo poslikam in nadaljujem po grebenu.

 Lepo je, le noga me boli.

 Krasen dan. Iz te smeri je sestop po skalovju drugačen, ne vidiš kam pelje pot, prava gorska tura. Iz smeri Završnice je lažji pristop. Ustavim se  na Jekoli, klopca sameva. Razgledi po zeleni pokrajini so čudoviti. Spokojnost se čuti v zraku, ob ptičjem petju je vse še lepše.

Previdno sestopam in se ustavljam. Stol z Belščico  in Vrtača se  razkazujejo pred mano.

Skalovje je iz te smeri težje prehodno.  Pogledi na Triglav, Zgornjesavsko dolino, Jerebikovec, Julijce, Karavanke. Vse je v zelenju. 

Razmišljam kje naj grem in se odločim, da še malo nadaljujem po grebenu.

 Stezica med zelenjem borovničevja je čudovita.

Prvi cvetovi dlakavega sleča. 

  Posedim v objemu vej, ki so kot zibel ravno prav, da se naslonim nanje.

 Begunjščica..

Čez Gosjak se spustim, zvonček prijetno cinglja.

  Pri drugem znamenju se potka  levo spusti proti Zabreznici in desno proti cesti, v smeri hoje. 

Nadaljujem desno po luštni  potki.

 Malo pred cesto zavijem levo po stezi, ki se nadaljuje ob potočku Završnice, vse do jezera. 

 V gostišču Zavrh  imajo dosti obiska. 

 Ne grem čez travnik otroci se žogajo. 

Trim steza je poleg, zgoraj je  nekaj zajl, spodaj običajna potka. 

Po njej sva hodili z Iro, skoraj po ravnem poteka blizu vode. Nekaj jih spustim mimo, noga me boli. Ko me pekoča bolečina nenadoma prešine od gležnja navzgor, mi noga klecne in padem, ko snop na obraz. Na Trim stezi, pa pravijo ne hodi v skale. Sedaj je pa šel nos, mi je jasno. Poberem se, iz nosa mi teče kri, vse je krvavo. Hitro namočim brisačo v vodo in blažim bolečino.  Le nekaj minut pred avtom so šli  angelčki zgoraj  na kofe.  No, če sem že morala pasti, je vseeno bolje na ravnem kakor na grebenu. Bojne barve  se hitro širijo po obrazu. Sem kot vampir na nočnem žuru.  Težko peljem domov, potem pa peš na urgenco. In izvidi so pokazali zlom nosu. Naslednje dni je Marjana moj šofer, ne morem voziti zaradi  boleče noge. Zdravniki pa so po dopustih in se voziva v Kranj in Ljubljano. Črnice so vsak dan večje in se širijo po obrazu. Sledijo zdravnica, ortoped, zdravnica, infuzije in jaz doma. Bojne barve uspešno zmanjšujem  z obkladki, le noga me daje še naprej.

  Hodim za silo, doma seveda. Se zgodi kar se mora, čeprav na lep poletni dan.. 

 Čakam, da bolečina popusti in jo zopet uberem kam po svoje..

Po GPS sem prehodila dobrih 11.00 km, hodila 5.30 ure in naredila okoli 550 m višincev. 

Pozdravljen poletni dan, ves s soncem obsijan.

Včasih zaustavi svoj korak ...

Zazri se - nekam v daljavo.

morda bo šla mimo,

prav tisti hip,

deklica, ki gre za soncem.

Zna biti v njej tudi delček mene,.

/ Verzi- Rada Polajnar/