sobota, 8. februar 2020

Črne vode, izvir Nadiže - TAMAR

 Krasen dan se obeta, ko vozim proti Ratečam.


 Ne vem še kam me bo vodila pot. Možnosti je veliko, le volje ni prave. Avto že pelje skozi krožišče in zavijem proti Tamarju. Lahko bi šla tudi na Tromejo ali Ciprnik. 
V Tamar grem, gore bodo čisto blizu in tam je vedno lepo.


 Pogledujem proti Ciprniku, ne vleče me preveč in že hodim mimo skakalnic.


 Velikanko zasnežujejo. Ponce se bleščijo v jutranjem soncu,


 Mojstrovke so še v senci.

 Tudi Kopa in Tromeja se kopata v soncu.


Ciprnik bo počakal. Dereze imam že na čevljih in iščem prehode, da ne hodim po asfaltu. 


 Prične se makadamska pot, ki je vsa ledena. Brez derez ne bi šla..


Opazujem gore: Mojstrovke, Travnik, Šite. Ko se pokaže še najlepši v tem koncu, Jalovec, čutim, da sem ubrala pravo pot. 



Led škripa pod koraki, da komaj slišim smučarje, ki  hitijo za menoj. Le kam gredo?
 Uberejo  jo skozi gmajno, je več snega.


  Ponce so vedno lepše in Jalovec je vse bližji.





Ciprnik, Visoka peč in odcep za Slemenovo špico, skozi Grlo.



 Zelje, berem na info tabli in Marijina kapelica. 


 Za njo pa Planinski dom v Tamarju. Vse je tiho. Gore so vedno lepše, sonce zlati njih vrhove. Mala, Velika, Zadnja Mojstrovka, Travnik, Rob Velike dnine, Šite in Jalovec, 
ki krasi  sredino imenitnih sosedov.



 Strug, Rateške Ponce, krasna kulisa gora.


 Ko sem že tu, grem pa do Črnih vod. 


Sledi se vidijo v gozdu in korak škripajoče nadaljuje pot. 
Ruševje in ostalo grmičevje ni pod snegom. 


Zanimivo je  grajen  dom v Tamarju..


 V vse smeri vodijo poti.


Sneg je pomrznjen in nadaljujem proti skalovju. 


Ustavim se pri obeležju na skali. Mladi planinki sta tragično preminuli na Kotovi  špici.


 Gledam proti špici,  na Jalovcu se sonce že spušča. 


Ponce so še vedno obsijane, le v dolini kraljuje senca. Še Mangart se vidi, mislim da je..


 Stopim  do skal, Črne vode na črnih skalah,  


zaledeneli slapovi in tam v daljavi  Tromeja.



 Gledam grapo za Slemenovo špico, lani mi ni uspelo. Pa smo enkrat daleč nazaj že šli.



  Sestopim mimo nasipa,

 na hitro nekaj prigriznem in nadaljujem proti  planinskemu domu. 


Veliko ljudi je tam, sama mladina. 


Še k obeležju ameriškega bombnika stopim, ki je 1944 leta strmoglavil v območju Kotovega sedla. 


Potem pa čez belo, poledenelo  trato proti tabli, za izvir Nadiže. 


Nekaj časa so sledi, ki pa se nekje na sredini končajo. Vem, da še nisem pri izviru, sva jo enkrat že ubirali to pot, z mojo Iro.




 Sedaj pa le zvonček cinglja, ko se vzpenjam čez visoke štape. Cepin imam,  pa mi ne koristi dosti. Vrhnja plast snega je mehka, spodaj pa zelo trd led. Bolj mi pomagajo palice in  korenine in veje ob poti.  Sonce je obsijalo zajle, izza Mojstrovke žari..


Pri zajlah odložim palici. In se previdno pomikam do izvira Nadiže. 






S skalovja ves čas nekaj frči in v vodi se delajo tolmunčki.
 Spušča se voda pod poledenelim oklepom.




 Ponikne in se v Zelencih prikaže kot  izvir Save Dolinke. Za pet km potovanja, od izvira Nadiže do Zelencev potrebuje podzemna voda več kakor leto in pol. Saj preteče manj kot 10 metrov na dan,  berem na info tabli. 


Počasi in previdno sestopam. Ko sem pri ostalih sledeh si oddahnem. Ta zgornji konec poti ni za podcenjevat, še v kopnem ne. 






 Spodaj pri vodostaju sem zopet na široki poti. Poslovim se od čudovitih gora.


Skozi dolino jo uberem nazaj. 


 Tudi ta cesta je en sam led. Gledam skozi kukala na vrhove in se spuščam proti Planici. 


Umetnina narave


 in gozdni škrat, ki pazi na mimoidoče.



 Razpotje obeh cest, obe poledeneli.


Sama sem nikjer nikogar. Prijetno mi je, obiskala sem vse kar sem mislila, še do izvira mi je uspelo.


 Planica, dolina pod Poncami  je pred mano in velikanka se že vidi. Snamem si dereze, saj je asfalt suh in ubiram korake do avta. Še zadnji pogled na gore, skakalnice in odpeljem  proti domu.


 Po GPS sem prehodila dobrih 12.00 km, hodila 4.40 ure in naredila okoli 500 metrov višincev. 


Lep dan je za mano.

...Če bil bi ptica vitka in vihrava,
bi pot po zraku me peljala...
Ker nisem ptica, ne oblak
in pot mi meri moj korak..
..In veste, da mi je lepo,
ker zlivata se duša in oko..
Mogoče bolj kot ptici,
ki zajadra v globine
in morda bolj
kot je oblaku,
ki nam ozaljša svod neba modrine...
/J. Medvešek- iz pesmi Če.../

nedelja, 2. februar 2020

Potepanje kar tako, da nekam grem...

Cilj ni vedno glavni, glavna je pot... 


Tako čudno mi je.
Nekdo v meni
počasi zapira oči,
trudne, žalostne,
in se obrača v stran,
da je nihče ne umaže
solze poslednje,
solze žalosti
po lepoti.

 Proti Srednjemu vrhu se odpeljem, že nekaj časa nisem bila v tej lepi vasici.  Potepanje kar tako,  da nekam grem. Martuljške gore objemajo meglice in mi zastirajo poglede na njih vrhove. 


 Tišina je, le kakšen ptiček nežno zažvrgoli, vas še spi. Naj grem po spodnji, ali po zgornji poti, vseeno mi je? Zadnje čase imajo križi in težave  pri meni  veselico.  In veselo tekmujejo, kdo mi bo bolj "kravžal" živce. Stojim pred smerokazi, pa grem po zgornji poti.


 Potrebujem hojo v breg, da se prediham in odklopim. Pot do Železnice mi vedno pomaga. Ravno prav je strma in če imam kanček sreče bo še sneg. Zvonček potresem, da prijetno zacinglja.  Dve pohodnici srečam. Vsako jutro prideta iz doline in naredita jutranji sprehod.   Nadaljujem mimo Hlebanja, sirarska pot in navkreber proti vodostaju. 






Greben od Robičja do Travnika se razkazuje v vsej lepoti. Sonce zlato barva Jalovec. In se sprehaja naprej proti Poncam, čudovito.




 Počasi ubiram korake. 


Poledeneli  in kopni deli poti se vrstijo.


 Nekako jih obidem, da ne  natikam že derez.  Potok Jerman žubori in se preliva čez svetleče skale. Pri obeležju vedno malo postojim.


Tako čudno mi je...
Ali ne umira nekdo
v meni
rahlo rahlo, neopazno
kot list v poznem soncu,
kot roža z nagnjeno glavo,
da ne veš morda sanjari
o modrem nebu?

Leseni mostički so drseči in včasih jih obidem kar čez vodo. 


Snega je vedno več in nadenem si dereze. Od lovske koče naprej je pot pod snegom, 
spodaj se čuti led.



 Še mimo hlevov, pa še malo.


 Zvonček cinglja, ko se dotikam smrečja ob poti. Zasneženi kupčki in samota in moj korak, ki počasi premaguje strmo pot. 


Cesta, jo že vidim nad gmajno. Še malo in sem pri oznakah za Železnico.


 Proti Trupeju je uhojeno, na sliki se ne vidi,  svetloba ni prava. 


Pa nimam volje in tudi energije ne, za dodatno uro vzpona. Proti Blekovi so le sledi gozdnih prebivalcev.


 Lahko bi naredila krog do Jureževe planine in se potem spustila proti Srednjemu vrhu. Ja, to bi šlo. Nobenega vzpona, le navzdol. Hodim nekaj časa. Sneg je rahlo skorjast in korak ni prijetno drseč, čeprav ga je ob kraju le za čevelj visoko.. Jureževa planina ni blizu in ko se skozi drevje spusti še gosta megla, se obrnem.  


Grem pa nazaj. Pri odcepu za Trupejevo poldne se preoblači mladenič. Upa, da na vrhu ne bo megle. Zaželim mu lep dan in se spustim proti dolini.






Martuljški lepotci so še vedno zamegljeni.



 Le  travnik nad Hlebanjevo domačijo je obsijan s soncem.

 Po GPS sem prehodila dobrih 7.00 km, hodila  slabe 4.00 ure in naredila okoli 600 m višincev. 



Pa bo za nekaj časa, potem pa zopet kam..

Nekdo v meni zapira oči.--
Samo za spoznanje bo trši korak,
za spoznanje bolj trpka črta krog ust.
/Ivan Minatti/