Na Viševnik grem rož'ce gledat

Na Viševnik grem rož'ce gledat...

Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislil, da je mogoče../ Sergio Bambaren/

Zgodaj sem na Rudnem polju. Nekaj avtomobilov je že parkiranih ob robu gozda. Gobe rastejo. Parkiram na brezplačnem parkirišču malo stran od materiala za Kredarico. Pogled mi uhaja proti Viševniku.

Gledam zemljevid pa priskaklja k meni zvedavi ščinkovec. Lepo me gleda pa nimam drobtinic le ogovarjam ga. Vedno bolj blizu je, potem pripelje avto in ptička prepodi. Pa tako lepo sva čebljala.

Polagoma ubiram korake po cesti in jo nato uberem skozi gozd. Včasih smo parkirali pod smučiščem, sedaj zaradi zapornice ni možen dostop. Volnatoglavi osat že cveti, kmalu bo jesen.

Prečim ograjo in se polagoma vzpenjam. Krave me zvedavo ogledujejo. Ogovarjam jih pa se mirno pasejo.

Nekaj mladih me prehiti. Oziram se nazaj, sonce že riše sence po planini. Pa ni dolgo kar je pokukalo izza dreves. Se že pozna na dnevu.

Pri oznakah zavijem desno, čez Kačji rob grem. Pot je malo daljša se pa bolj polagoma vzpenja.

Pravo pot sem izbrala, višje se vzpenjam več je rožic.

Prvič vidim veliki zali klobuček, kosmatinci so že odcveteli.

Panonski svišč tudi bolj poredko srečam. Luštna je ta pot in pogledi begajo na vse konce.

Proti Debeli peči so že vrhovi na ogled.. Vednozeleni gornik ima debel plod.

Krasen je pogled v dolino. Čudno bitje gleda v nebo in sonček pronica skozi sivino. Stezica se prijetno vzpenja.

Všeč so mi kamnite plošče, po katerih se tako lepo hodi. Tudi razbrazdane skale popestrijo.

Le sviscev nikoli ne vidim, pa se čisto potihoma gibljem v tem divjem svetu.

Mali Draški vrh že dolgo sili v ospredje. Pa rajši opazujem stenbergove klinčke, rahlo roza in že obledele. Aranžmaji narave so čudoviti.

Tudi rododendrom in divji klinčki so vmes.

Helikopter ves čas brenči, prevaža material na Kredarico.

Pa sem na koncu doline. Srenjski preval je na grebenu in oznaka poti proti Lipanci na skali.

Resasta trava -saš, cel otoček jo je in prav zanimiva je.

Gledam proti Viševniku in razmišljam kje naj jo uberem navzgor. Zvončka se vso pot nežno oglašata.

Po grapi grem polno manjših skal. Spuščam se vedno po travah, navzgor grem bolj poredko. Je tisti pravi občutek skalovja, ko iščem oprimke in se potegujem navzgor. Pa še rožic je veliko pod skalami. Res traja malo dlje kot po stezi do Srenjskega prevala. Je pa bolj zanimivo.

Nasršeni kamnokreč mi je vedno lep in zanimiv.

Še tisti zoprni del po grušču moram prehoditi, potem pa pogledam zopet malo naokoli.

Vav, lepo je. Le meglice se bašejo z vseh strani. V daljavi postaja vse črno.

Prijazna tujka mi naredi fotko in mahata in se smejita, ko ju slikam.

Veliko se jih že spušča na to stran in še veliko jih je na Viševniku.

Mogočen je Viševnik s te strani in lepa je dolina in potke se vidijo na vse konce.

Na drugi strani grebena se pokažejo drugačni razgledi. Ablanca je še lepo vidna. Veliki Draški vrh in Tosc pa sta že ovita v meglice.

Triglav se je skril očem. Počasi hodim po ozki stezici in na travi zagledam temno rdečo skoraj črno murko.

Že dolgo jih nisem videla. Potem se kar vrstijo. Ne morem se jih nagledat vesela sem teh lepih rožic. Oblaki so vedno bolj temni.

Še malo in sem pri zadnjem vzponu proti vrhu Viševnika. Prihajajo novi in novi. Je pa mrzlo in veter piha. Veliko jih je na vrhu.

Nekaj slik naredim in se odpravim proti dolini.

Skupina mladostnikov čaka tik pod vrhom in so rahlo razočarani, ko jim povem, da se Triglav trenutno ne vidi. Pa so čakali na lepo vremensko napoved mi pove vodička. Se zgodi.

Spet vidim murke. Po stezi se vije kolona, ni dosti drugače kot na Triglav.

Vsi se lepo zvrstimo. Vedno se jim umaknem navzgor imajo prednost. Mi gre pa malo na smeh, ko vidim kakšnega mladega kako sopiha, ko se prehitro vzpenja.

Na plesišču malo prigriznem, da si naberem moči za sestop. Hiro je pri meni kosmata bučka.

Pot od plesišča navzdol je ilovnota in temu primerno gladka od močnega deževja. Je treba biti še posebno pazljiv hitro zdrsne noga. Zadnji del poti do ceste uberem skozi gmajno, tudi tam je drseče. Pot ob planini je lepša in še krave popestrijo idilo.

Vračam se po cesti in na vsako stran se podaljša pot z Rudnega polja za dobrih 20 ninut.

Daleč ob glavni cesti so kolone vozil. Zastonj parkirni prostor pa je skoraj prazen. Tudi prav.

Po GPS sem prehodila 8.60 km, hodila s postanki vred 5.30 in naredila 730/740 višincev in spusta.

Lepo mi je, na Viševniku sem bila na prvem dvatisočaku letos. Mogoče bo še kaj kar smeji se mi.

Življenje je podobno hoji v gore. Na vsaki se ti zdi, da si dosegel vrh, vendar je za njim vedno še eden./Winston Churchill/