Brda

Brda so 2009 m visok razgleden vrh, ki se nahaja malo pred Debelo Pečjo.

Z vrha se nam odpre lep razgled proti Triglavu, vrhovom nad dolino Krme, Karavankam...

Vsak dosežek se začne z odločitvijo, da boš poiskusil. / John f. Kennedy/ Parkiram pri Rupah, še nobenega avtomobila ni, zgodaj sem.

Polagoma začnem ubirati korake skozi gozd. Sonce me že kmalu pozdravi skozi veje.

Krasne mušnice se mi nastavljajo ob poti. Ne gledam za gobami, če hodim, hodim.

Prečim cesto in kmalu sem na poti proti Lipanci.

Cvetja ni le sonce riše sence, obeležje NOB je obsijano.

Koče na planini Lipanca se že vidijo. Nadaljujem proti hribu.

Prijetna klopca me vabi, "vsedi se Majda," pa se ne pustim motiti.

Začnem po oznakah za Debelo peč, mi je žal, da nisem ubrala desno pot, se bolj polagoma vzpenja.

Jezerce spodaj se blešči in me vabi, se mi ne ljubi nazaj.

Krasen je posnetek hiš na planini s te višine.

Grem mimo mogočne inštalacije narave in mimo sožitja v dobrem in slabem.

Kolenagriz se je že začel. Vem, da bo strmina vso pot moja družba.

Pri oznakah za Krmo zavijem na to pot. Mrežce in Bohinjske gore so že na ogled.

Vse do prečne steze proti vrhu se strmina ne položi. Pa še tam le za par korakov. Stezica me vodi mimo kamna, ki se že poznava in mimo ležečega potepina." Malo počitka ne škodi", mi namiguje.

Ne bi malo škodilo posedeti, pa je potem še težje vstati. Koleni že štrajkata, imata še dovolj prejšnjega potepanja. Vesela sem te oznake na kamnu.

Rožice so le poredke še osat je osamljen. Preveč je vroče in vse kliče po osvežitvi.

Ogledujem si vrhove naokoli, Mrežce in Debeli vrh nad Lipanco sta krasna razglednika.

Čudoviti so razgledi, lepo se vidita grebena med dolinama, Kot in Vrata. Helikopter brenči, že od pol osme ure je na delu. Hitro se obrne in zopet vrne. Steza vodi v obe smeri, iščem senco da malo prigriznem, moja baterija se prazni.

Potem se zopet polagoma vzpenjam. Vmes se ustavim tudi na razgledni točki. Čudoviti so vrhovi, v krasni naravi sedim in jih občudujem.

Kako lep je naš svet, gledam stezice proti goram in obujam spomine. Pred mano je še zadnji del vzpona, ki se dviga proti nebu. Zvončka se oglašata.

Brda, vrh se že vidi in razgledi naokoli. Balzam za šodrovsko dušo. Lepo mi je.

Malo poslikam še zatrep doline Krme in hribe. Nato se počasi odpravim po drugi strani na stezo, ki vodi mimo skalovja proti Malem Brdu. Helikopter še kar brenči.

Sestopam, vročina in zrak postajata neznosna. Pijača kar puhti iz mene, iščem senco za daljši počitek. Okroglež je na ogled.

Malo pred stičiščem potk z Debelo Pečjo je prijetna senca. Hladim se, pijem in jem čokolado, ter opazujem zanimivo skalovje okoli sebe..

Veliko jih prihaja pa gre vse mimo, na Debelo Peč. Počasi se odpravim tudi sama, Lipanca še ni blizu.

Panoramo verige Spodnjih Bohinjskih gora naredim in se poslovim od Brda in Rjavine..

In Rjavo skalo približam, ki se blešči v daljavi.

Potem pa le še sestopam in se umikam številnim, ki se vzpenjajo. Kar smilijo se mi, v največji vročini se pehajo navzgor.

Pri smerokazih sem, še malo grušča in že se spodaj vidi Lipanca.

V senci blizu klopce počiva skupina mladodostnikov in odraslih. To jim bo še vroče, če bodi šli še naprej.

Potka skozi gozd mi hitro mine in rdečko me čaka lepo v senci.

Nazaj se peljem po gozdni cesti, ki malo pred zapornico zavije levo. Je dokaj lepa in hitreje sem na glavni cesti.

Po malem GPS sem prehodila dobrih 8.00 km, naredila 721/710 višincev in spusta in hodila s postanki vred 5.00 ur.

Lepo lepo je bilo, čeprav ni bilo vse tako kot je treba.

Obstajajo dnevi za srečo in dnevi za žalost. Eni in drugi minejo. /P.P./