Čarobni svet ledu ....

Mraz in zima in jesenska narava si podajajo roke. 

 K Peričniku greva.

 

 

 Začneva pri zadnjih hišah v Mojstrani.

 

 

 Ubereva jo čez most  in se ob Triglavski Bistrici podava na pot.

 

 

Voda je čudovite zelenkaste barve, ki je ob nabrežju od kamenja  na pogled rumena.   Prozorne  čipke, svetlikajoča voda,  ki preko kamenja brzi proti Savi Dolinki. 

 

 

 Lepa je kot ime ki ga nosi. V daljavi se kaže Stenar obsijan s soncem.

 

 Le drevje je nekam žalostno. Pa snežne vile ni od nikoder, da bi jih odela v bela oblačila.. 

 Ira  prebira pasje novice, hitro sva pri mostičku ki preči vodo.

 

 Še malo ob in po cesti in  sva pri Koči. 

 

Slap Peričnik je  že od ceste lepo viden.

 

 

 Mraz je naredil svoje in pomrznil vodo, ki se pretaka čez skale. Po suhi stezici se vzpenjava mimo markacij za Zgornji slap.

 

 

 Skupina mladih se že vrača.

 

 

  Iro privežem in grem  še malo naprej.  Bobneči  zvok lomljenja  sveč  in pršenje slapa,

 ki pada v izdolben  led je čudovit.

 

 

 Ledene sveče so bolj tanke, jih je pa veliko in čudovit je pogled na ledeno zaveso. Voda se v tankih curkih razprši naokoli, ko pada v globino  in dela enkratne ledene figure okoli slapa. Pogledujem proti vrhu, tja gor me ne vleče, čeprav je danes tudi zgoraj polno ledenih  sveč. Spustiva se proti mostičku, pa me ustavi led.

 

 Nataknem si male dereze, pa je led preveč trd in nič ne primejo.

 Snamem  jih in odideva nazaj po potki pristopa. Je že tako moralo biti.. Majhna skupinica se vzpenja, sama pa se zapletem v pogovor s Slavico. Prišla je s to skupino do Peričnika in še v Mlačce grejo. Kmalu se pridruži še Ciril in ostali.

 

 

  Luštna skupina,  še ime našega Jakoba Aljaža  ima njihovo  PD Maribor. Pomaham  jim ko se peljejo mimo koče.

 

 

 Mogoče jih ujamem še v Mlačcah... Pa se nama z Iro nič ne mudi.  Voda tako prijetno skaklja čez kamne in ledene čipke krasijo mrzlo vodo.

 

 

 

Berem informacije na tablah. Veliko  jih srečava, tudi takih na štirih tačkah, ki se sprehajajo  ob vodi.  Še v Mlačce greva.

 

 Najprej grem do koče, čeprav je vrstni red v obratni smeri.

 

 

S R E Č N O

 Malo  bi poklepetala s Pavelnom, pa ga ni v pisarni.  Letos mu narava ne nagaja tako kot lansko leto. Stebrički nanizani iz tisočerih kapljic,  se kakor ogrlice vijejo proti nebu. Stolpi, visoki in široki, na njih pa plezalci, ki vadijo ledno plezanje.  

 

 

 

  Čudovite stvaritve naredi Pavel in njegovi prijatelji.   Potem se sprehodim še skozi čarobni svet ledu,  paviljonov, pajčolanastih kril ledenih princesk.

 

 

Čarobnega vodnjaka, severnih medvedov in še veliko drugih iz nešteto kapljic narejenih

 umetnin je ob potki.

 

 

 

  Čeprav veje v bližini Triglavske Bistrice  in Mlačce  hladen zrak,

 te lepota prevzame in  napolni z energijo.

 

V led ujete umetnine so čudovite!

Velikokrat srečamo usodo prav na poti,

ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili.

La FONTAINE

V Krnici, dolini Velike Pišnice...

Mali Tamar - tja sva namenjeni....

 

Za tačke moje kosmate bučke in uživanje je prava izbira. Začneva pri mostu Vršiške ceste.

 

 

Jutro je hladno, na grmičevju ob poti pa nobenega ivja. Ozračje je preveč suho, le na prodišču se svetlikajo kristalčki.

 

 

Na začetku je nekaj odsekov poledenele ceste.

 

  Prisank  je ves sijoč, sonce se  ravno poigrava  na vrhu.

 

 

Kmalu se prikaže še Razor.

 

 

 Dva naju prehitita, gresta po Kačjem grabnu na Špik. Jih ravno še ujameva ko se zaženeta

v strmino levo. 

 

 

 

Opazujem Visoki Mavrinc in gore ki kukajo zadaj.

 

 Iz drevja se pokažejo Mojstrovke, kmalu še Robičje in Kumlehi.

 

 

 

  Vode je vse manj, prodišče pa vedno bolj široko. Vedno več  vrhov je na ogled ko se bližava Krnici, Škrlatica je ves čas na ogled. Pa sva tam, Krnica in veliko prodišče in smerokazi.

 

 

 

 Najprej jo ubereva na desno. Zanima me, kje se pride iz Vršiške ceste, še nisem šla.   Skozi to alpsko dolino Krnico me je pot  vodila  enkrat samkrat, ko smo šli na Špik čez Lipnico. Od tega je že kar dolgo časa. Na lepi planini v Klinu je koča z odprtimi  okenci, iz dimnika se pa nič ne kadi.

 

 

 Bližava se koči ko na desni ozrem  hiško, spominski park  ponesrečenim v gorah.

 

 Malo postojim, veliko življenj vzamejo gore vsako leto, žal je  tako. 

 

 

 Le malo naprej je  GRS in zadaj se  vidi mostiček, potka iz vršiške ceste.

 

Pot se mi zdi krajša od te za mostom, ko gledam doma na GPS.    Mogočni dvatisočaki:  Škrlatica, Rakova špica, Rogljica, Dolkova špica, Dovški Gamsovec  so čisto blizu, še celo vrh Špika se malo pokaže.

 

 

 Nadaljujeva čez prodišče v Krnici in se pri odcepu desno usmeriva skozi gozd.

 

 

 

  Že kar nekaj časa hodiva,  gore so vedno bližje, prodišče  se  skrije ko se stezica strmeje vzpenja skozi gozd. Stare markacije na poti  so bolj redke.

 

 Ko hočem fotografirati skozi drevje špico na Ponci, pa je baterija  prazna. Spet mi jo je zagodel  mraz, že drugič v tej zimi. Res je mrzlo še pijača v flaški je  vsa  kašasta.  Probam s telefonom, tudi ta baterija  je skoraj prazna. " Ja Majda to pa ni dobro", si rečem.  Vem, da bo kmalu koča in tam so ostenja gora  vedno najlepša in tega nočem zamuditi.  Greva pa nazaj in prideva še enkrat ko bo potko pobelil sneg. Ali pa spomladi ko bodo cvetele rožice. Ira nima nič proti, saj bo zanjo že dovolj, da se vrneva do avta. Sonce se dviga izza vrhov in mi nagaja skozi drevje.Opazujem kristalčke na produ,  Veliko Pišnico, ki se zliva čez jezove proti Jasni. Gledam proti Visokemu Mavrincu in kmalu sva pri zadnjem poledenelem delu poti. 

 

 

 Probam fotoaparat, mogoče se je že nabralo kaj energije, pa je kmalu zopet  konec.  Sonce je obsijalo most in voda se blešči.

 

 

  Ko peljem mimo Jasne  je na jezerski gladini led. Ne  ustavljam se. Je pa tam kar nekaj ljudi,  ki opazujejo čudovito naravo na lep sončen dan..

 

Biti pripravljen je veliko, znati čakati, je še več,
toda izkoristiti pravi trenutek, je vse.

Arthur Schnitzler