Pogorje Kriška gora...
Gozd ( Gojzd) je naše izhodišče. Pogled proti Kriški gori in že smo mimo cerkvice sv. Miklavža in velikega zvona....
Kmalu se zagrizemo v strmino, pri smerokazih se s sestro odločiva za Tolsti vrh.
To je najina že običajna smer. Ira uživa na pomrznjenem snegu, ko si natikam dereze. Kar dolgo hodimo po kolovozu preden stezica zavije levo v smeri čez Ježo.
Pot se večinoma strmo vzpenja, spodaj se občasno vidijo vasice. Tik ob vznožju so Križe, saj je po tej vasici greben dobil tudi ime.
Prečimo strmo pobočje ko se v daljavi pokažejo Julijci. Lep je pogled na našega Očaka,
čeprav je zelo daleč.
Pri Saškini klopci se malo razgledujeva naokoli, razgledi sežejo daleč čez Gorenjsko ravnino,
čeprav je skoraj vedno vse zamegljeno.
čeprav je skoraj vedno vse zamegljeno.
Skrivnostna, v vilinske tančice odeta pokrajina je čudovita. Še skozi gozd in pred nami je Storžič.
Njegov ošiljeni vrh štrli visoko v nebo, v daljavi opazujem oddajnik na Krvavcu. Sledi nekaj kopne stezice nato pa zimska idila: grmički, skale na potki, vse je obloženo s snegom.
Pohodniki nas ves čas prehitevajo, nekam veliko jih je, ki hitijo proti vrhu.
Tolsti vrh (1715), je najvišji vrh v pogorju Kriška gora.
Razgledi na Stol, Begunjščico, Dobrčo, najbolj pa izstopa celoten s snegom pobeljen greben Košute.
Tik pred nami se bohoti Storžič, na pogled tako blizu, a presneto daleč za vzpon na njegov vrh.
Na prijetnem vrhu pomalicamo, prijazen pohodnik naredi nekaj fotk za spomin.
Julijci so zelo daleč, v mislih se sprehodim po grebenu tja do koče na Kriški gori.
Sneg je na poti in zopet si nataknem dereze. Običajno je na nekaterih mestih poledenelo. Počasi se odpravimo po grebenu, imamo krasen sončen dan.
Potka je v snegu, rušje ob poti ječi pod težo belega bremena. Še veter, ki je pihal na vrhu se je nekam potuhnil.
Marjana in Ira sta že nekje spredaj, meni pa lepo obloženi grmički ob poti ne dajo miru.
Spravljam lepe vtise v aparat, da še komu polepšam dan.
Greben je nekje na sredini skoraj kopen, na prisojnih krajih ni več snega, stezica postaja blatna, spodaj pa vasice kakor na dlani.
Pri koči na Kriški gori (1471) je neverjetno veliko obiskovalcev.
Tudi pasji prijateljčki vseh velikosti se oglašajo, veliko jih je. Malo se razgledava, nato nadaljujemo po običajni poti.
Za večjo varnost so potrebne dereze. Ko se potka, kjer so v pomoč jeklenice konča, se zaradi blatnega terena obrneva levo po vlaki.
Strma pot, pa vendar je manj blata in nas privede malo pred običajnim kolovozom v dolino.
Še zadnji del in že smo pri avtu.
Še pogled na prehojen greben in občutki so tisti prijetni, ki grejejo še dolgo
ko se vozimo proti domu.
Lep sončen dan!
