Po samotnih stezicah Mežakle..

 Potepanje po Mežakli....

 

Zakopi,  Oddajnik,  Naravni most, Partizanska bolnica...

 

 

 Prekrasno jutro. Hitro zmečem vse potrebno v nahrbtnik in že  z Iro  na vrvici ubirava pot proti kamnolomu.

 

 Mimo Športne hale, Čopa, pod avtocesto proti kolesarski in pri oznakah  navzgor.

 

 

 

 Že dolgo nisem šla  do oddajnika. Jesen je resno vzela svoje kratko službovanje. Trave so rjave, rožice zelo redke,  le gozd je pisano obarvan, kar daje še poseben čar.

 

  Najina potka se kmalu priključi gozdni cesti.

 

 

 Nadaljujeva levo mimo odpadkov in se pri veliki skali usmeriva desno.

 

Veliko dreves je požaganih, kolovoz je širok,  verjetno spravljajo les v dolino.

 Markacije so stare, obledele. Tistih rdečih zvezd, ki so včasih usmerjale do bolnice ne vidim nobene. Še  malih tablic z oznako peš poti ni nikjer.

 

 

 Zgrešim stezico levo za vzpon na greben. Očitno nihče ne hodi po njej. Nadaljujeva po potki in se znajdeva  na Zakopih.

 

 

  Nekaj smerokazov je tukaj. Nadaljujeva mimo spomenika padlim partizanom in  levo po cesti.

 

 Pot se kmalu  usmeri skozi gozd proti Partizanski bolnici.

 

 Če ne bi poznala terena, bi jo težko našla. Zelo malo je markacij na jeseniški strani.  Še najbolje je  nadaljevati kar po cesti, ki vodi mimo oddajnika. Tam je dobro vidna  potka.

 

Čez Obranco je drugače, vsa pot je dobro označena. Nadaljujeva skozi gozd in prideva na greben desno od bolnice.

 

 

 Jo bova pa obiskale  ob povratku. Pod nama so s soncem obsijane Jesenice.

 

Zadaj na grebenu pa vrhovi Karavank od Kepe do Stola. Sliši se oddajnik, kmalu sva tam.

Pogled v dolino je čudovit.   Kakor oprano je vse skupaj, brez meglic, lepo.

 

 

 

 Še do Naravnega mostu stopiva, pred nama je kratka strmina.

 

 

.Naravni most na Mežakli je zanimiv naravni pojav, ki je nastal zaradi erozijskega delovanja vode in neenakomernega preperevanja različno odpornih kamnin. Stoji tik pod severnim robom Mežakle, na meji Triglavskega narodnega parka, kjer apnenčast greben premosti grapo v elegantnem naravnem loku, ki je dolg približno 15 m, visok 8 m ter širok približno 3 m. (Wikipedija).

 

 Ko ga nekaj časa opazujem se mi zdi, da je res podoben slončku, kakor sem  nekje prebrala. Dolga ušesa, zakrivljen rilček, oči, še čopek ima na glavi.

 

Vračava se proti oddajniku. Z razgledom na Jesenice si privoščiva kratko malico.

 Še bolnico si ogledava, pa bo. Nadaljujeva po grebenu, smerokaz je zataknjen med debla, 

težko ga opaziš.

 

 

Še dobro, da se vidi ograja, je pa iz druge strani pritrjena na drevo majhna oznaka.

 

 

 Partizanska bolnica,  je skromna lesena hiška, pritrjena na skalo, postavljena leta 1942,

kot zatočišče ranjencev. Nemci jo v času med 2. svetovno vojno niso nikoli odkrili.

 

 Spustiva se po potki. Streha je uničena, verjetno od padajočega kamenja, okno razbito. 

 

. Že dolgo ni nihče poskrbel za ta delček  naše preteklosti. Kmalu se bo sesula  sama vase, kakor bivak na Jerebikovcu. Odpraviva se nazaj, tokrat ves čas po grebenu.

 

 Neka nova potka je speljana skozi gozd.  Verjetno iz gozdne ceste.

 

 

 Zato nihče ne hodi po stezici, ki je precej strma in ob mokrem tudi drseča.  To kmalu tudi občutim. "Je šel  angel varuh na kofe", se vedno hecam, ko se zložim kje po tleh.

 Kmalu sva v dolini.

 

 Lep dan imava, še Ira do ceste ni utrujena. Pod avtocesto se mi nastavi sonček v objektiv.

 Potem pa se začne zelo počasna hoja po asfaltu. 

 

 Tudi počasi se pride do doma.

Ablanca v objemu megle in vetra...

 Ablanca, zahtevno brezpotje..

 

 Na Mrzlem studencu stojim in opazujem nebo. Veter se skoraj ne čuti. V smeri Lipance je vse
temno, le proti Rudnemu polju se svetlika.  "Na pokljuškega debeluha grem", se odločim.  Pot skozi gozd je prijetna, občasno mi sveti  lunca in kmalu pospravim čelko.

Spodaj se že vidi planina Konjščica, le proti Toscu je vedno bolj temno.

 

 

 Na Jezercah  se pa razjezi veter, gospodar neba in zemlje in začne pihati. Nad Viševnikom  se valijo sive megle,  prišle  so mu delat družbo. Le vrh Ablance je obsijan s soncem. 

 

 "Mogoče pa zmaga soncek", se tolažim.  Pogledujem nazaj, vreme se nekam  hitro spreminja.

 Kmalu sem na  Studorskem prevalu. Vse naokoli  zakriva  megla, razen Ablance se nič se ne vidi.

 

 

"Bo pa danes Ablanca moja  gora", sklenem.  Vem, da je še v lepem vremenu zahtevna, zaradi gruščastega spodnjega dela. Oklevam, pa roke že pospravijo palice, saj jih v skalah ne potrebujem. Previdno se vzpenjam, iščem sigurne prehode in se tolažim, da bo kmalu bolje.

 

Uživam, obenem pa se jezim nase," le kaj lezeš sem gor v tem vetru"...Le ta pa neusmiljeno piha, roke so vse premrle ko iščem oprimke. . Pa še megla, prav izziva me. Pokaže se potka proti Vodnikovi koči in   Toscu, pa se  zopet skrije. Zanimivo, skrivnostno je vse skupaj.

Odkrije planino pod menoj in nad Viševnikom se kaže modrina neba. Ne upam fotografirati, da me sunki vetra ne presenetijo. Ozek pas ruševja, oddahnem si. Še kratek grebenček in sem v skalah. Tam je lažje.

 

Razgledujem se naokoli, občasno se odkrije kakšen del pokljuške planote,  proti Toscu in V.D. vrhu je vse črno. Pred menoj je vrh Ablance (2004) in možic na njem.

 

 

 Zelo je mrzlo, veter zavija okoli ušes in mi poizkuša sneti kapo, pa mu k sreči ne uspe. Naredim nekaj fotk in se spuščam nazaj. Pa ne gre tako hitro. Sestopam počasi, včasih malo pogledam kam naj stopim in zopet zadenjsko proti prelazu. 

 

  Niso vsi oprimki stabilni, manjša skala se skoraj skotali name. Spodaj se že čisto blizu vidi preval, še malo pa bom tam.

 Oddahnem si, prsti so čisto trdi od mrzlih skal, še fotografirati ne morem. Pod prelazom je pohodnik iz Ljubljane. Fotografira trop gamsov. Vrnil se je iz Tosca, tudi tam se nikamor ne vidi. Ima smolo, že tri dni hodi po pokljuških vrhovih pa so vsak dan zaviti v meglo.  Še pod Triglavsko škrbino se je obrnil, zaradi vetra in megle. 

 

 

 Oblečem se, da se malo ogrejem, Tosc moj debeluh danes odpade. Mogoče bo pa Viševnik bolj sprejemljiv.  Odpravim  se po zgornji poti proti Srenjskemu prevalu, pa mi megle hitro pokažejo, da nimam tam kaj iskati.

 

 

 Povzpela sem se na Ablanco in to je dovolj.  Spuščam se proti Jezercam, pogledujem nazaj na mojo goro in veselje se stopnjuje.

 

 

 Snežinke plešejo okoli mene, prvi sneg ali pa je samo mraznica. Ni pomembno, kar nese me proti dolini.  Ustavim se pri klopci med ruševjem in malo pomalicam. Spodaj se vidi planina Konjščica.

 

 

Nekam dobro se počutim, čeprav me je zeblo kakor mojo Iro pozimi, ko se vsa trese.

 

 Lepo je bilo,  le škoda, da je zjutraj  tako dolgo tema.