sobota, 21. november 2026

Završnica - Potoška planina - Valvasor - Turška jama..

Završnica - Potoška planina - Valvasor - Turška jama..
Zberemo se kot vedno pri Koniču, do Potoške planine gremo. Že prestavljen pohod zaradi slabega vremena. Krasen dan imamo še sonce se bo potepalo z nami.
Peljemo se do Završnice in tam parkiramo. Zopet so na vrsti rojstni dnevi in šilček za moč na vzpenjajoči poti prav pride, komur paše. Smokuški vrh se že vidi v daljavi.
Pa začnemo, cesta se polagoma vzpenja. Mimo oznake in čez travnik in smo v gozdu. Strmina je vedno bolj občutna. Zame velikokrat prehojena pot.
Irena vodi zadnji del pohodnikov. Tudi čez skale je treba. Rumeno listje na drevju je že bolj redko, po potki pa mehka preproga, ki lajša korake. Vroče je in oblačila romajo v nahrbtnik.
Ples barvastih listov z dreves, vonj po vlagi, po trohnobi in po vodi...Hladen piš, napol leden.. O, vem... Odhaja v tisočero barvastih mavric ovita jesen.../ Janez Medvešek - iz pesni Škoda/
Čakajo. Le do Počivav klopce grem in se vseden. Koleno boli in kleca, dihanje me baše, sem kot muzejski vlak. Le do Vasvasorjevega doma grem se zmenim z Vojkom, našim glavnim.
Odbrzijo dalje, hitro so pri odcepu za Potoško planino.
Še nekaj razgledov je ob poti, posamezno listje še krasi drevesa.
Ovinek, še čez travnik in koča na planini se že vidi. Oči se zaiskrijo, zlati macesni krasijo planino. Je še kaj lepšega, narava je čudovita.
Adijo macesni, lepotci vi zlati. Zlato se je z vaših oblek obletelo, postaja rjavo, vse bolj je bledo, se vidimo zopet v cvetoči pomladi, ko boste cveteli, ko boste dehteli... Adijo macesni vi zlati. / Janez Medvešek iz pesmi - Adijo macesni/
Pri koči sledi malica in brez skupinske slike ne gre, pa še ozadje je krasno. Modro nebo, beli oblački in macesni, da ti dih zastane. Na kamnu ob cesti je lovska kamera, za sledenje divjadi..
Fajn družba in čudovit pohod, lepo je. Počasi je treba nadaljevati. Potka vodi mimo oddajnika.
Še maneken jesenske mode se predstavi, da popestri pot. Pa so pri Valvasorju.
Zunanji bife je zaprt, še na stol se povzpnejo. Stol, čeprav lesen je občutek dober.
Potem pa po jutranji poti proti dolini. Še zaklad je odkril Roman, le ne vem kaj skriva v roki.
Moja pot se nadaljuje proti križišču in Valvasorju. Metuljčki na veji mi lepšajo pot. Vroče je in mahovje me spominja na jaslice.
Malo pred Valvasorjem zavijem desno mimo luštne hiške.
Kmalu sem na glavni cesti. Korak je zmeren in polagoma se koleno umiri in tudi razgledi ob cesti so lepši. Rumeno listje ponekod še krasi drevje, trave so rjave in le sončni žarki jih svetlijo. Cesta je moja nikjer nikogar, še avtomobilov ni.
Nekaj jesensko obarvanega drevja krasi cesto.
Pa sem pri oznakah za Zabreško planino. Polagoma nadaljujem in si ogledujem greben Belščice.
Včasih rada hodim po cesti, ni treba gledati kam stopiš in lahko opazujem okolico. Znamenje iz leta 1930. Le komu je namenjeno?
Bližam se Turški jami. Grem pa še tja. Deset let je že minilo od zadnjega obiska z mojo Iro. Takrat so ravno obnavljali stezo. Sedaj pa le zvončka cingljata in se potepata z mano.
Steza je na debelo posuta z listjem. Previdno se vzpenjam. Fotografiram in vstopim.
Turška jama v Gozdašnici je utrjen jamski spodmol (»kevderc«) na 835 m nadmorske višine v Karavankah nad dolino Završnice pri Žirovnici. Do nje se običajno povzpnete v približno 40 minutah (okoli 215 m višinske razlike) od izhodišča v Završnici. Približno 18 m dolga in do 2 m globoka skalna votlina pod vrhom kuclja Gozdašnica, z okoli 15 m dolgim zapornim zidom iz neobdelanega kamenja in malte, odprtino za vrata ter strelnimi linami. Nastala naj bi v 13. stoletju, v 15. in 16. stoletju pa je domačinom služila kot skrivališče in obrambno zavetišče med turškimi vpadi./splet/
Niso imeli blizu domačini, ko so se skrivali pred Turki. Življenje je pestro in danes in jutri se dogajajo podobne stvari. Vojko me kliče, ko se že vračam proti cesti.
Oblaki so zagrnili greben Belščice. Še nekaj ovinkov in sem v Završnici.
Nadaljujem do avtobusne postaje v Žirovnici. Ogledujem si staro gostilno - Pod Stovom- in obnovljene Moste po poplavah. In ujamem avtobus ob dveh.
Ko kolenček klecati začne in nogi se treseta obe, ko dihanje je kot sopihajoči vlak, ko baterija prehitro prazni se, je to jasni znak, da gamseke in srnice zapustiš, da svojim tempom naprej brzijo in kakor mi pred 20. leti v hribe pred seboj hitijo.
Ko glavca pravi, saj je še dovolj poti, ko se ti nikamor ne mudi. Naj korak bo tak, da duša in srce se veseli in usta do ušes, ko mimo naravnih greš čudes. Fotkaj in uživaj naj bo moto tvoj, saj počasi korak za korakom vsi grejo za teboj. Generacije moje med pohodniki več ni, le nekaj jih počasi za menoj hiti
Hvala združeni fotografi, uspelo nam je. Hvala družba lepo je bilo dokler je šlo, mogoče še kdaj na kakšni bolj ravninski, objemček vsem, čav Majda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar