Dvodnevno potepanje po Vršiču

Potepanje za dušo; Prednje Robičje, Slemenova špica, Sovna glava, vrh Vršiča.... Napor je utonil v tišini višin, ko korak je postal le še gorski spomin. Tu zgoraj, kjer svet pod menoj se odpre, slovenska narava mi vrne srce. Se zgodi, da ena stvar pritegne drugo. Z menoj se gre potepat tudi Zdenka. Zakaj pa ne, vreme je krasno in hitro sva zmenjeni.. Ne odpraviva se prav zgodaj, ker je v gorah morebitni jutranji sneg še pomrznjen, me opomni oskrbnik Erjavčeve koče. Nič hudega, pa vzameva še male dereze in visoki čevlji na nogah in dobra volja in greva.. Parkirava pred Erjavčevo kočo, je parkirna ura. Tam bova prespali. Popijeva kavo in se odpraviva po cesti do vrhnje potke. Ne mika naju po strmi, ki se zgoraj priključi na širšo pot. Polagma se začneva dvigati. Vmes opazujeva vrhove na drugi strani in Grebenc. Je še nekaj snega vidnega, več pa se ga skriva na potkah obdane z rušjem. Mlado listje na drevju, včasih kamnita pot, pa spet peščena in za dekoracijo malo korenin pa gre.. Velikokrat prehojena pot z mojo Iro, sedaj pa le zvončka cingljata. Bližava se sedlu Vratca. Dva tujca že stojita tam in opazujeta v dolino. Dolgi in mrzli so še naši dnevi. A sonce na nebu že topleje žari, in ptički prepevajo v beli naravi. Izpod snega se prebuja zeleno, zima počasi s cvetov se umika. Skozi ruševje se začne najina pot. Strm in skalnat je greben Prednjega Robičja. Tujca naju začudeno gledata kam siliva v ruševje. Pa vem, da je to najlažji pristop, že večkrat sem bila na tem grebenu. Stezica se hitro pokaže med rušjem. Greva še malo po snegu in zopet med rušje. Je kar pestro. Sneg in skale in korenine se kar vrstijo. Prijemava se za veje in najina pot kar dobro napreduje. Na razglednih koncih malo pogledava kaj se dogaja v dolini. Skalnati vrhovi so enkratni, čudoviti razgledi na vse strani. Uživava in napredujeva proti vrhu. Sovna Glava in Vršič nad Poštarskim domom sta vso pot na ogled. Še Kotovo sedlo in Špivca se pokažeta in Mangart z grebenom Rateških Ponc. Med drevjem opazujeva Erjavčevo kočo in promet na cesti, je zanimivo. Vrh se že vidi in polagoma se mu bližava. Spustim Zdenko naprej, naj uživa. Zdenko je treba krstiti in ker nimam štrika je dobra tudi palica. Velja za vse, ki se prvič povzpnejo na kakšen vrh. Ustavil se bom v pravljični deželi, malo dlje kot le bežen trenutek. Naslednjič se bom morda ustavil v drugi pokrajini za vedno! /Jani Kokalj/ Prednje Robičje je 1941 m visoka gora, ki se nahaja v grebenu gora med dolinama Male in Velike Pišnice. Z vrha na katerem je vpisna skrinjica se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp. Vrh, uživava v lepotah okoli naju. Misli hitijo vsaki po svoje, hrepenenje v duši se počasi polega. Veselje v očeh in smehljaj do ušes, lepo je. Neizmerno lepo je sedeti na vrhu in opazovati. Pomalicava in bi kar sedeli in uživali pa imava namen še na Slemenovo Špico. Previdno sestopava. Vmes mi uspe narediti še malega snežaka, ki se kar topi. Bol se bližava Vratcam bolj gosto je ruševje. Pa sva na sedlu. Zgornja pot pod gorami ni prehojena. Po spodnji skozi drevje pa živahno. Večinoma v teniskah je mladež na poti v snegu, ki ga je kar dosti. Prehitevava jih, saj imava visoke čevlje in korak je siguren. Vmes se še malo zabavava s snegom in uživava na tesnih prehodih. Macesni so komaj ozeleneli in iglice so vse nežne. Kar dva smeška ujamem v objektiv. Sneg postaja vedno bolj mehak in drseč. Pa sva pri velikem macesnu, kjer vodi pot skozi Grlo. Snega je vedno več in korak ni več siguren. Pred daljšim prečkanje poševne steze, le malo stran od Slemenove Špice se odločiva, da obrneva. Ni nama žal, občudujeva vrhove, ki jih polagoma že objema senca. In drevje riše obrise po beli pokrajini. Še zadmnja strmina in sva na sedlu Vratca. Kratek počitek in sestop proti prelazu Vršič. Ne greva po bližnjici, lepo se spuščava do ceste in po njej do Erjavčeve koče. Lepa je Erjavčeva koča in postrežba je hitra in prijazni mladenič nama zaželi dobrodošlico. Za večerni meni, enolončnica na pet načinov sva še prezgodaj. Vsedeva se zunaj in opazujeva Ajdovsko deklico, ki se prijazno smehlja le malo stran. Na lepem koncu stoji Erjavčeva koča. Prostori so vsi prenovljeni in sobe so lepe. Tudi tuše imajo. Le zunaji prag še čaka lepšo prihodnost. Povečerjava, za posladek si privoščiva omlete, zelo so dobre. Potem se še malo sprehodiva okoli koče. Tropi ovac mulijo travo in počivajo. Še jagenjčki so zraven. Potem greva v sobo sledi še malo zabave in počasi misli uhajajo na svoja pota. Ne morem spati, utrujeno telo in boleča kolena delajo svoje. komaj čakam, da se začne jutranji svit. Vzamem aparat in grem opazovat gore, mogoče pa ujamem sonček. Počasi boža svetloba Prisankove vrhove. Grebenc je že pozlačen, prepozna sem. Čakam, pa svetloba na Prisanku preveč počasi napreduje. Vračam se v sobo in zopet ven. Skozi drevje ujamem sonce, ki se počasi dviga iz Martuljših gora, lepo je. Po samopostrežnem zajtrku spakirava, poravnam račun in vnovčim bon PD Jesenice. Potem se odpeljeva novim avanturam naproti. Parkirav na Prelazu Vršič. Zelo malo bo parkirnih prostorov in robniki so že postavljeni. Zadnji del ceste bo betoniran, izvava od delavcev. Najina pot gre mimo Tičarjega doma. Nekaj se dogaja, pohištvo nosijo ven. Na Sovno glavo greva. Dolgo časa obirava korake po cesti. Na lepi zeleni trati je odcep za Poštarski dom in Sovno glavo. Bližava se zeleni jasi nad skalami. Ovce se že pasejo. Zopet imava krasen dan. Ubirava jo po stezici, pa po grapi in sva na prvem griču. Lepši so razgledi z drugega vrha in greva še tja. V daljavi se gore in Krn izstopa. Malo bližje je Bavški Gamsovec, huda gora. Prisank je čisto blizu in steza po melišču sameva. V Trento malo pokukava in opazujeva promet na cesti. Sovna glava je 1750 m visok travnat vrh, ki se nahaja med Prisankom in alpskim prelazom Vršič. Z vrha se nam odpre lep razgled na vrhove, ki se dvigajo nad Rusko cesto. Najlepši pogled je na bližnji Prisank, greben Mojstrovk ter dolini Trenta. Potem se spustiva nazaj po stezi in jo ubereva proti Poštarskem domu. Dom sameva, najina pot gre mimo na Vršič, gorati vrh nad kočo. Lepo se vidijo gorati imenitneži, še zvonika za Prisankom sta na ogled. Tudi Ajdovska deklica naju opazuje, ko se vračača mimo nje. Vršič je 1737 m visoka gora, ki se nahaja med Poštarskim domom in prelazom Vršič. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na Frdamane police, Špik, Visoko Martuljško Ponco, Škrlatico, Prisank oz. Prisojnik, Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, Šitno glavo in greben Robičja. Sestopava. Pri Tičarjevem domu imajo že vse pohištvo zunaj. Na Vršiču pa gužva. Avtomobili so parkrani povsod. Vsaka možnost izven ceste ima svoj parkiran avto. Še Zdenkin avto je nekdo zaparkiral, da je težko zvozila na cesto.. Krasno potepanje je za nama, sonce naju je dobro opekel, ko nisva imeli kreme. Parkirišče pri Erjavčevi koči je polno avtomobilov. Še na sladoled se ustaviva pri Koči na Gozdu. Tudi tam je vse polno. Motoristi, kolesarji se kar vrstijo in promet po cesti je zelo pester. Vsak trenutek je z novim upanjem odet. Poslovimo se od mrzlih dni in vdihnimo ta zrak, ki tako diši. Pomlad že trka na vrata gora, naj bo ta čas poln nasmeha in izpoljnenih želja! Lepo nama je bilo, se strinjava obe in najina želja je tako potepanje kmalu ponoviva..