Ciprnik

Ciprnik, razglednik sredi gora....

Pot na gorski vrh je vedno daljša, kot si misliš. Ne slepi se, prišel bo trenutek, ko bo tisto, kar je izgledalo blizu, še vedno zelo daleč. Paolo Coelho.

Že dolgo me ni bilo na Ciprniku, kar 6 let. Mislila sem, da je polomljeno drevje tako kot na Jerebikovcu. Pa mi naša Marjana pove, da je bila na tej gori.

"Bi šlo, če poizskusim še sama ?" se sprašujem. Nedelja je, vreme je krasno in grem. Že zgodaj sem v Planici. Veliko avtodomov je parkiranih. Najprej si zaslužijo moj pogled skakalnice, ki jih že rahlo boža sonce.

Avtomat mi ne da listka, rampa pa se odpre. Parkiram ob strani in moj pohod se začne. Tja gor moram priti.

Poiščem stezico in z upanjem se podam na pot. Korak je miren, ko me zanese hitreje, se sama jezim nase. Nikamor se mi ne mudi. Vzpenjam se lepo po okljukah, sestopam tudi po bližnjicah.

Na ovinkih se ustavljam, sonček se že sprehaja po vrhovih.Lepo se vidi zatrep doline Tamar.

Razgledi pri hiški so že obarvani in lepo je opazovati. Meglice se vijejo po dolini in sence se rišejo na zelena platna...

Debelo deblo je še vedno na starem mestu.

Krasen je pogled na Rateče.

Skalovje Ciprnika zlati sonce.

Poti so iste kot pri zadnjem obisku, nič ni drugače. Praprot krasi del poti.

Plesalca še vedno plešeta, delata rekord v plesanju.

Grebenska pot se mi malo izmika, sem že pozabila. Opazujem igro sonca in tihožitje ob poti.

Greben in oznake. Malo posedim in nekaj malega prigriznem.

Potem nadaljujem, vem kakšna je pot.

Lojtrca in nekaj zajl je v pomoč pri hoji.

Nekaj mladih me prehiti. Škrlatica je glavna med dvatisočaki.

Še zadnji potegi in sem na Ciprniku.

Vav, uspelo mi je. Najraje bi zakričala od veselja, pa sem čisto tiho. Med temi mogočnimi velikani narave, ki ponosno kraljujejo nad dolinami in rekami, so čudoviti občutki, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje kot v gorah. Gore nudijo občutek svobode, spokojnosti in ponižnosti pred veličastnimi silami naše matere narave

Mladenko prosim za fotko, veselje me razganja. Le moja kolena se ne veselijo z menoj in nogi tudi ne. Že kar nekaj časa nisem lezla v tako strmino. Bo kar bo, glavno da sem prišla na vrh. Doma se bomo cajtali. Skakalnice so čudovite in Podkoren tudi.

Dobrač se vidi v daljavi in sneg na Avstrijskm tritisočaku.

Fotografiram na vse strani, vrhovi so v plasteh. Smeji se mi in občutki so čudoviti, na Ciprniku sem.

Ciprnik je skrit in razgleden vrh nad kranjskogorskimi smučišči. Proti vzhodu vidimo Martuljške gore na drugi strani pa Jalovec, Ponce, Mojstrovke. Proti severu pa opazimo zahodni del Karavank, Dobrač in avstrijske tritisočake. Na vrhu, ki ga obdaja rušje je vpisna knjiga./hribi/

Vpišem se v knjigo, pohodniki pa prihajajo. Na koncu grebena cveti prava lakota in polepša otoček med rušjem.

“Nič se ne more primerjati z občutkom, ko stojiš na vrhu, gledaš v daljavo in se zaveš, kakšno srečo imaš, da živiš.”

Tudi Triglav se vidi za Martuljškimi gorami, tega se ne spomnim.

Gore so čudovite in Vitranc tudi. Spodaj se blešči jezero Jasna.

Spredaj je Visoka peč, enkrat se jo obiskala. Je krasen razglednik pa nima dosti obiska. Za njim pa visoke Rateške Ponce.

Sprehajam se v mislih po gorah. Tudi na Ciprniku smo bile skupaj lubici moji, sedaj pa le zvončka cingljata.

Nataknem si kolenčnike za lažji sestop. In se poslovim od lepega otočka in čudovitih vrhov.

Pri oznakah si naredim kratek postanek. Sledi spust po cik cak potkah skozi gmajno. Pri hiški je vse zasedeno in sestopam dalje.

Še malo in sem pri avtu.

Po malem GPS sem prehodila dobrih 8.00 km, hodila s postanki 6.00 ur in naredila 899/725 višincev in spusta.

Rampa se mi čudežno odpre in odpeljem se proti domu. Lepo je bilo med gorami, uživala sem in to šteje...