Zimska pravljica - Tamar

Zimska pravljica, Tamar in Črne vode....

Smo zagnani upokojenci Javornik Kor. Bela. Veliko se nas zbere vsako sredo, vseh starosti.

Mi ga spet žingamo v Tamar vsi gremo, nič se ne kregamo za rojstne dneve nazdravljamo…

Parkiramo v Planici. Megla se vleče levo in desno, le skakalnice so na ogled.

Danes je glavni Vojko.

Vsakič so rojstni dnevi, ki jih je treba proslaviti. Kofetki se talajo, zaviti v papirčke pa pecivo tudi.

Pa ta kratek tudi paše, kdor ga hoče. Do zatrepa alpske doline Tamar je še dolga pot.

Skakalnice so prazne, se pa že zbirajo otroci z avtobusov. Hodimo po cesti in družba se kmalu razširi.

Ta hitri so spredaj, manj hitri pa zadaj. Fotografiram grmičke ob poti in si predstavljam vse mogoče figure.

V belo odetih navijačev nam ne zmanjka, še zvončka se oglašata in lepo nam je.

Če bi posijalo sonce bi bilo prekrasno. Na smeh mi gre, ko opazujem drevje ob poti.

Včasih je še kdo za mano, pa me kmalu prehiti. Okraski so lepi in korak ni težak, čeprav se strmina kar vleče.

Nam pa to nič ni mar le enkrat se živi; pesem naj naša odžene vse skrbi....

Tina, je tudi eden izmed slavljencev. Nekaj časa obirava korake skupaj. Potem pa s fotkanjem kmalu ostanem zadaj.

Žival'ce v snegu, ne vem ali so repki ali rički slončkov.

Oznaka za Grlo, skalnata pot, ki se združi z lovsko potko za Slemenovo špico.

Večina jih je že pri PD Tamar, sama berem o nastanku Tamarja.

Grem mimo kapelice Marije Pomagaj in sem pri domu. Del skupine je že odšel proti Črnim vodam. Možic me čudno gleda in oči se mu bleščijo.

Ubiram korake po že znani poti. Vedno se ustavim pri dveh planinkah, ki sta se ponesrečili v gorah.

Skupina otrok se že vrača in fotke naših so prav prisrčne.

Tudi del naše skupine se je namenil k največjemu slapu. Ledni plezalec je na njem.

Slap Črne vode (tudi Tamarski slap) je eden bolj zanimivih slapov, ime pa je najverjetneje dobil po črnikasti steni, ki je le redko deležna sončnih žarkov. Potok Črna voda vznikne v strmi steni Velike Mojstrovke, oblikuje 70 metrov visok slap in po krajšem slapišču takojci izgine v prod. ( splet)

Jaz pa se usmerim na začetek črnih sten skalovja, tam kjer se začnejo Črne vode.

Tam poteka tudi pot Črnega potoka, ki vodi na Slemeno špico z desne strani.

Je pestra ta pot vsega po malo. Je pa dobra za krožno pot, če je organiziran prevoz, Vršič- Planica. Posebno v jeseni, ko zlatijo mecesni in je veliko obiska.

Prvi, drugi dan gledamo v nebo, če v sredo mogoče sončno bo, noben od družbe ni nič zaspan, ko pri Konič se zberemo; hojla drija drom veselo na rajžo spet gremo....

Počasi se vračam nazaj. Pogledujem proti Jalovcu, Mojstrovkam, Poncam. Ničesar se ne vidi. Sonček se hoče prebiti skozi sivino, pa mu ne uspe.. Pa tako je lepo, Jalovec se blešči v sredini. Na eno stran Mojstrovke, na drugo pa Rateške Ponce.

Megla je prevzela komando in se ne pusti pregnati. Na slapu sta že dva plezalca. Lepa je dolina Tamar.

Pri domu je zelo veselo. Malica, pecivo in čin čin se vrstijo. Tudi objemi so nekaj lepega.

Nataknemo si še dereze, pot bo že dobro shojena glede na števvilo obiskovalcev.

Brez skupinske slike ni potepanja, mora biti za v arhiv. Potem počasi zapustimo dom in se odpravimo nazaj proti Planici.

Megla je še bolj siva in tudi sneg ni več tako zanimiv. Po cesti se sankajo malčki in odrasli, je treba pazit.

Vračamo se po isti poti, skozi dolino je urejena tekaška proga.

Skakalnice so že na vidiku in kmalu smo pri avtomobilih.

Hodili smo s postanki vred slabe 4.00 ure, km in višincev pa ne vem, ker mi GPS ni delal...

Slike so prispevali tudi; Simona, Marjana, Vojko.

Še veliko zdravja in miganja dragi slavljenci, v imenu vseh potepinčkov. Lepo je bilo!

Zato pa zapojmo vsi tralala tralala, na kofetek še gremo vsi veselja še konec ni, domov se ne mudi.... /priredba Majda/