Križovec - Španov vrh - Pristava

Križovec, Španov vrh, Pristava bo naše potepanje...

V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora za tisoč imenitnih stvari, ki jih ljubiti mora vse, kar živi.

Jutranji zbor je pri Koniču. Skupina je vedno večja, mladi upokojenci se pridružujejo pohodni skupini.

Naš vodja Pavel skrbi za lepe trenutke druženja in uživanja v naravi. Miganje ne škodi. Avtomobilov je toliko, da bi lahko prvi imel zastavo, da se ve kdo so glavni. Do Pristave se peljemo in tam parkiramo.

Rojstni dnevi se vrstijo in treba je tudi nazdraviti in kaj sladkega prigrizniti, da ne zmanjka moči. Potepanje je dolgo in strmine ne bo manjkalo. "Gremo," komanda pade.

Mimo Doma na Pristavi in skozi park. Mladci se z dolgimi koraki hitro zaženejo po cesti.

Tudi mi smo bili včasih taki in se potem jezili na tiste, ki so zaostajali zadaj. Leta tečejo za vse enako.

Najraje sem zadaj, da spotoma še kaj lepega ujamem v objektiv. Hodiš hitro ali počasi, pot je vedno enako dolga.

Cesta je v začetku kopna, v nadaljevanju pa poledenela in posuta s peskom, ni za vsak avto. Sonček se potepa z nami. Višje smo lepše postaja.

V daljavi je pogorje Struške, Srednjica, Skalaška in belina Belščice. Okraski svečnice in smreke ob strani so odete v belo. Kakor princeske v belih oblekah nas pozdravljajo ob cesti in pričarajo spomine na stare zime.

Še Jelko ujamem v objektiv.

Odcep na desno je za Konjsko peč, tudi tam smo že šli.

Križovec, nekaj jih je že tukaj. Znamenje sameva, malo stran nalagajo hlode na tovornjak.

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu… Vsak tiho zori počasi in z leti, a komor že greš, vse poti je treba na novo začeti.

Naša pot vodi levo, v smeri Prihodov.

Prvi že čakajo. Potem se zaženejo v gozd.

Že večkrat sem šla sama ali s kosmato bučko navzdol. Vendar tokrat ubirajo drugačno pot.