Visoki Mavrinc - Gora ki pomirja

  Visoki Mavrinc -   kraljestvo sredi gora...

Kadar se pojavi veselje,

mu moramo odpreti vrata in okna,

ker nikoli ne pride ob

nepravem času. 

/Arthur Schopenhauer/

 Ne vem kolikokrat sem že bila na tej gori. Le to vem, da bom še večkrat, če mi bo dano. Sončnega vremena ne bo, pričakovano. Da mi bo  afriški pesek barval razglede,  to pa ne.  Parkiram pri Koči na Gozdu. Pogled na Goličici in sosedi mi že vabi nasmeh na obraz. 

 Spustim se po cesti in pri oznakah zavijem v gozd. 

Pot miru, nekaj novega. In kolovoz proti Vršiču in Kranjski Gori. Lepa pot.

 Moja potka vodi bolj naravnost in ni tako lepa. Je pa prava.  Kurice cvetijo, bele rožice  krasijo zelene grmičke in ovelo listje.

 Gledam levo, nekje stoji klopca. Le dvakrat sem jo opazila, pri vseh potepanjih na Mavrinca.  Ne vidim je ko se vzpenjam in ne ko se spuščam. 

Je pa marsikaj zanimivega. Drevesa se stiskajo skupaj  in se objemajo. Tudi skale so del gozda in lepo sožitje je med njimi in drevesi. 

Objemi in

velika družina,

skupaj se vzpenjata proti nebu.

Majhno skrivališče, 

 tesno skupaj in zelene šape.

 Narava je čudovita.

 Mir in tišino moti močan veter, ki se sliši nad vrhovi. Še ptički so se oglašali le v začetku poti. Gledam proti grebenu, ni še tako blizu. Voda prijetno žubori in skaklja čez kamenje. 

 Polagoma se dvigam in pokaže se Zadnje Robičje. Kmalu sledi še Vavovje. 

Le proti Mojstrovki je neka čudna svetloba. Pesek, se spomnim napovedi vremena.  Na grebenu sem  in posamezni šopki spomladanske rese so ob stezi.

 Zvončka se prijetno oglašata. Kmalu sem pri zadnjem ovinku. Sneg  in to pomrznjen. 

S pomočjo ruševja si pomagam čez. 

Še malo in sem na vrhu Mavrinca.

  Veter, ki se v gozdu ni čutil dosti, sedaj pospeši in mi kaže svojo moč. "Pihaj veter mene nič ne moti." kričim  naglas.  Še bolj buči okoli ušes.  Kapuco si poveznem, da mi ne odnese kape z glave. Pogledujem na vse strani, čarobno se  odkrivajo vrhovi.

Obraz Prisanka.

Tudi v dolino se vidi in Vošča je skoraj kopna.

Planina v Klinu.

  Pa zopet zakrijejo vrhove. Čakam špico na Veliki Ponci, se pokaže in že je ni. 

 Z Rigeljnov do Špika, pa naprej do Prisanka  in Grebencu. 

Na vse strani se podijo meglice.   Nekam čudno se temni. S pogledom objemam moje gore. Blizu  na pogled in tako daleč do njih. Vrhove  lahko le  občudujem.  Sedim na klopci, kot prestol sredi gora in uživam.  To potrebujem, zdravilo za dušo in srce. Vedno mi je lepo na Mavrincu. Še kamnito srce poslikam in se počasi odpravim nazaj.

 Previdno čez sneg in  veter zopet izgubi moč med drevesi. Spuščam se po potki in klopce še vedno  ni. Sožitja dreves in skalovja so čudovita. 

 Kmalu sem na cesti in pri avtu.

 Gneče  nobene. Le nekaj kolesarjev in avtomobilov srečam, ko vozim proti dolini. 

Lepo je bilo!

Najboljših in najlepših stvari na svetu 

ni mogoče videti ali se jih dotakniti.

Treba jih je čutiti v srcu. 

 /Helen Keller/