Gače, Hotunjski vrh malo po svoje...
Življenje nam ne ponuja vsak dan velikih priložnosti.
Tiste, ki ne izkoristimo,
so za vedno izgubljene.
/ Avtor neznan/
Sestra Marjana me že kar nekaj časa vabi na Hotunjski vrh, le malo naprej iz Krnice. Pa me ne mika prav dosti, ker vem da je pot strma. Pride dan, ko vem, da moram nekam raziskovat kjer še nisem bila. Da se zamotim, razvedrim in zaposlim misli. V mojem koncu poznam večina potk, potrebujem nekaj novega. Daleč ne grem, popoldne moram še v dom. Pa me prešine- Hotunjski vrh. Parkiram pri zadnjem ovinku Krnice.
Le nekaj malega naprej je širok kolovoz, ki me prijazno vabi. In že ubiram korake v neznano strmino.
Potka se včasih malo razširi pa zopet postane prijetna stezica. Občutek imam, da grem prav. Hribčki so lepo po vrsti vsi v desno. Tam nekje je moj Hotunjc.
Večkrat prečim gozdno cesto in zopet zavijem v gozd. Lepe stezice in
Pa zopet rinem v strmino, podobno Jerebikovcu. Včasih se malo ustavim, da se nadiham. Mimo skalovja, možica na balvanu in stezici, ki se vije strmo v breg.
Gozd mi zopet pokaže pot in nekaj malega razgleda na vasice spodaj
Lepa potka dokler traja, pod listjem se skriva. Ali pa sem jo zgrešila? Na greben moram. Po vseh štirih ali pa se grabim za veje prilezem na vrh.
Nazaj moram do ceste, sonček mi pomaga. Zablešči se na sosednjem hribu, Hotunjc.
Hitro sem na cesti, le kolesar me prehiti. Potem grem po njej vse do zapornice.
Oznaka je za Hotunjski vrh in začne se stezica, ki mi je kmalu poznana. Tu sva že hodili z mojo Iro. Zvončka se prijetno oglašata, potepata se z mano lubici moji. Ob robu opazim peščen teren, verjetno je steza. Pomikam se proti vrhu. Skozi drevje se že kažejo razgledi.
Hotunjski vrh 1107 metrov visoko.
Malo poslikam, pomalicam in dobim obiske.
Čistilno akcijo imajo na Zatrniku, vsako prvo soboto v aprilu. Malo poklepetamo, potem se odpravimo vsak po svoje. Pri peščenem delu se pomaknem na rob gozda in pozdravi me strma stezica. "To iščem," sem vesela. In že previdno sestopam.
Prav prijetna za pogled in za hodit, čeprav zelo strma. Stojim na robu gozda in opazujem domačinko, ki trebi, čisti travnik. Poznana se mi zdi in vikend tudi. Pa jo vprašam za pot do Krnice. Kmalu ugotovim da so znanci. Kratek klepet in navodila za sestop do ceste.
In že stopam po gozdni cesti v levo. Pri malem parkirnem prostoru na ovinku se spustim v gozd, desno.
Potem prečim Zidarjev rovt.
Stezica vodi vse do kolovoza,
ki se nadaljuje do glavne ceste, za Pokljuko.
Pri cesti lahko parkirata dva avtomobila.
Še dva ovinka in sem pri avtu.
Zanimiva pot, po tej uživa naša Marjana. Mogoče še kdaj?
Meni je lepši pristop na Hotunjski vrh pri gostišču na Zatrniku.
Po smučišču navzgor in nato levo ali desno desno do ostankov vlečnice.
Tam se že vidi vrh. Doma na GPS opazim, da je bil prvi greben Gače, 1072 metrov visoko.
Prehodila sem 7.00 km in naredila 664/323 višincev in spusta.
Zanimivo potepanje in prav lepo mi je bilo.
Ni pomembno koliko let
je v tvojem življenju.
Pomembno je koliko življenja
je v tvojih letih.
/Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar