Zimska pravljica - Rateče, Belopeška jezera

 Zimska pravljica kot je nekoč bila- Rateče, Belopeška jezera...

Z Blanko se podava na pot, na dan ko je v Ratečah -17 stopinj pod nulo.  Peljeva se z avtobusom ob 9.00 z Jesenic. Že v Kranjski  Gori naju pozdravljajo smreke, odete v belo. 

Blagor, komur so dnevi sreče dani

preživljati jih v miru in tihoti,

ne kot ostalim na dolinski poti

ponujeni le za okras na dlani.

"Kako lepo", vzdihujem, da me Blanka že  malo postrani gleda. Ne morem si kaj, meni so smreke do tal oplajhane s snegom  čudovite. Mraz je v Ratečah, meglice se dvigajo.

 Hodiva kot dva robota, oblečeni v več slojev oblačil. Zebe naju ne, le lička rdečijo in brada postaja trda. Nameniva se proti kolesarski, saj tam poteka pot. Pa ne gre, povsod so potegnjene tekaške proge.  "Le malo zraven je uhojena steza," naju usmeri  redar pri progi. Je pa pozabil povedati, da je ponoči snežilo in so  le posamezni koraki v snegu. Obrneva se  nazaj. Greva pa nekaj časa po cesti, sigurno je kje odcep na levo, modrujeva. 

Pri bivših trgovinah so oznake za kolesarsko. Nekam že prideva  in nadaljujeva po cesti.

 Široka lepa cesta in krasni pogledi na belo drevje. Mraz je, da se mi dela ivje v laseh. 

 Roke  postajajo trde v rokavicah, ko fotografiram. Aparat mi kmalu začne  nagajati, baterija se hitro prazni..  Grejem ga pod puhovko, pa ga  vedno znova izpostavljam mrazu, ko je vse polno lepot okoli mene. Pravljica, zimska pravljica, škriplje pod nogami, kristalčki na snegu se bleščijo, kot v starih mrzlih belih zimah.Zvončka se oglašata. Škripanje snega preglasi najin pogovor in se le smejiva, ko se ustavljava.

Za dušo in srce, pomirjajoče.

 Pri cesti sva in kiosk je na sredini ceste.

Na cesti za Belopeška jezera sva, krasno. Veselje naju prevzame, saj  nisva vedeli, do kam vodi ta cesta.  Ne spomnim se te  hiške za pobiranje parkirnine. Nekaj sva sigurni, jezero ne more biti daleč. Pa res, vedno bolj nama gre na smeh.

V tišini dneva, vendar ne v osami,

hitreje se dotaknejo v samoti

darovi časa; prihajajoč naproti

odhajajo v nesmrtnost biti z nami.

 Gore v ozadju, sneg na drevesih in poledenela cesta. Vodi naju k jezeru. Pomikava se proti pomolu, široka steza. 

Prvi možic to zimo, posodim mu kapo, da ga ne zebe..

.

Vidiva racmana kako se približuje z druge strani. Jezero je ob obali pomrznjeno. Pri hiški  malo pomalicava. Tudi racman dobi svoje.  Dva pohodnika prihajata z nasprotne smeri. Zamejski Slovenec nama naredi fotko, hvala. "Greva okoli jezera ali po cesti do drugega", sprašujem Blanko.  Vse odločitve prepušča meni. Je pa vesela, ko se odločiva za nadaljevanje okoli jezera.  Pa ni tako enostavno. Pomrznjena stezica je prekrita  s snegom in ne poredko, čisto blizu jezera.

 Včasih nimava kam zapičiti čevlja, da bi se potegnili naprej. Bi prišle prav ta male dereze, mi hitijo misli po glavi.  Ustavljava se,  gledam odseve v vodi in vzdihujem. Krasni  odsevi, če je gladina mirna. Nasproti pomola je stezica  zelo blizu jezera.

V zadnjem delu potke je ograja. Račke so povsod tam, kjer so sprehajalci.  Krasen sprehod okoli jezera, občudujem s pogledom prehojeno pot. Pa sva zopet na cesti.  Seveda greva še naprej, ko sva že tu. 

Previdno se pomikava po cesti, poledenela je in nasuti pesek je že odneslo na rob cestišča.

Nekaj avtomobilov je parkiranih, pri drugem jezeru sva. 

Le do vode morava še priti.

Spomnim se, davno nazaj smo se sprehajali  z bučko in z Milanom v vozičku. Težko sem potiskala voziček do vode pri zgornjem jezeru. Nazaj pa ni  šlo in pomagala mi je prijazna nuna. Še danes sem ji hvaležna za pomoč, sama ne bi zmogla.  Sprehodiva se z Blanko do vode. Skoraj vse jezero je zamrznjeno. Le pri samem začetku je nekaj odsevov.  Gore pa so čudovite. Le nekaj mi je poznanih, pa mi doma pomaga Miha z imeni.

Za svetlost vdiha, morda v mrzli zimi,

nanizani na krhke, tanke niti,

prepletajoči biserni spomini

Zadovoljni sva, ko se odpravljava nazaj po cesti. Zavijeva na peš pot, sva pri prvem jezeru videli, da je uhojena.

 Nekaj mostov se zvrsti s prehodom na cesto. Midve pa nadaljujeva do konca in prideva  pri hiški za pobiranje parkirnine na cesto. 

Bravo midve, se hecava. Potem še malo in odcep na desno, pa po jutranji poti nazaj do meje.

 Čas naju zopet baše, več kot z drugo ne gre, najine noge so težke.. Če  zamudiva avtobus greva pa  na čokolado, skleneva. Pa se v Ratečah ni treba bati,  vedno kadar grem na avtobus ob 15,40 ima zamudo. Tokrat pa  bi naju šofer  pustil kar v Ratečah.  Ima  neke težave.  Pa sva malo sitni in se vsedeva v avtobus, mraz je.  "Stranke moraš pobirat," mu reče voznik kasnejšega avtobusa. Se dogaja in potem se lepo peljeva proti Jesenicam. Krasen zimski dan, da bi jih bilo še več takšnih.

 Po GPS sva prehodili 16.00 km in naredili okoli 320 m višincev.

  Pravljica, čudovita zimska pravljica, lepo je bilo.

ostajajo v duhu globinah skriti

kot radost bivanja. So luč v sinjini

večnosti, kamor želimo priti.

/Rada Polajnar - Vezi/