Po stezicah do Kozjeka in belih brez

Po stezicah do Kozjeka in belih brez...

V mladih brezah tiha pomlad,

v mladih brezah gnezdijo sanje -

za vse tiste velike in male,

ki še verjejo vanje.

Z Blanko greva. Pripelje se z avtobusom s Krnice in kmalu so najine te stezice. Začneva od doma, hitro sva na razgledni. Nič kaj toplo ni zunaj.

Jutranja ekipa je že doma, nikogar ne srečava. Pri zadnji hiši zavijeva na kolovoz proti Kalvariji. Opazujeva po gozdu, če je kakšna srna, nič ne vidiva. Le ptičje žvrgolenje naju spremlja. Najlepša glasba, ki jo poslušam v gozdu. Čez moj hribček se povzpneva in nadaljujeva proti kapelici.

Pika, kosmata bučka me opazi in že dirka za mano. Pri meni se vedno kaj najde.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh

zasije ob prvem pomladnem cvetu,

za tiste, ki se srce razboli jim,

ko dež zašumi v marčnem vetru.

Pri kapelici malo postojiva, nato se spustiva po drugi strani na kolovoz. Pri studenčku so posajeni zvončki in druge rože.

Pot se vzpenja in pri smerokazu za Jelenkamen, nadaljujeva po spodnji stezi.

Ozke so te stezice, vijejo se sem in tja in jih je lepo opazovati. Dobro je označena ta potka z rumenimi pikami in puščicami.

Pa sva na M. Jelenkamnu. Tako bo tudi ostalo. Čeprav je v resnici skalovje višje, razglednik pred Jelenkamnom, pravi Hajni. Naj bo kar je, tu sva. Vpiševa se v knjigo, se razgledava po Jesenicah in okoliških vaseh. Daleč se vidi.

Za vse, ki dolgo dolgo v večer

na oknu zamišljeni preslonijo

in sami ne vejo, kaj čakajo

in po čem hrepenijo.

Stezica se spušča hodiva skozi lepo gmajno, hlevček in potem nadaljujeva po novem kolovozu.

Razmišljam, naj se spustiva mimo kamnite babe v Trebežu, ali naj nadaljujeva proti Kozjeku?

Blanki je vseeno. Nadaljujeva po grebenu, ki je nekaj časa kar strm. Ko se malo izravna, se skozi drevje vidi skalovje Jelenkamna.

Skrinjica na Kozjeku se že vidi in klopca tudi. Vsedeva se in pomalicava.

Lepi so razgledi. Hiške spodaj so nametane, most čez Savo pa avtocesta, vse opazujeva in občudujeva.

Nadaljujeva v najlepši del, brezov drevored. Na obe strani same breze, tu je vedno čudovito.

Ko krošnje ozelenijo te navdajo z mirom in upanjem, ki jo le občasno zmoti žvrgolenje ptic. Spokojnost se čuti v zraku, lepo je.

O, v mladih brezah je tisoč sanj,

pomladi in zastrtih smehljajev,

kot v pravljicah Tisoč in ene noči

iz daljnih, prečudnih krajev.

Sestopava, pot je strma suha in prašna. Zvonček se oglaša, ko premetava nahrbtnik.

Lažji je pristop na vrh s te strani. Tudi to je za nama. Rože so bolj sveže več je vlage. Ob poti so žalostno povešale cvetove.

Še zadnji del in sva na gozdni cesti, ki vodi v Trebež.

Mimo kamnoloma ubirava korake in do obračališča na Tomšičevi. Nad cesto je polno vrtičkov in hišk vseh sort. Pa tako lepo je bilo, ko so podrli barake, nova samooskrba.

Pri avtobusni postaji se pomakneva levo in skozi tunel.

Pa sva na sprehajalni poti. Opazujeva promet na cesti in se pri pri bencinski črpalki spustiva navzdol. Ravno prav imava še časa, da v Rondoju popijeva vročo čokolado s smetano. Dobra je. Blanka se z avtobusom odpelje proti Krnici, jaz pa peški proti domu.

Po GPS sva prehodili dobrih 10.00 km in naredili okoli 330 m višincev.