Dežuje, ko obiram korake po Koroški Beli.
Ogledujem se naokoli, pogled mi uhaja po starih že malo načetih hišah. Takih, ki imajo dušo. Novejše so lepe, pa niso zanimive..
Med griče zelene
so stisnjene hiše rumene,
v dolini pa potok se vije,
ki v reko Savo se izlije.
Vsaka skriva svojo zgodbo, verjetno življenje v teh hišah ni bilo pravljično lepo. Nekatere obnavljajo in jih obujajo v življenje. Veliko pa žalostno propada in njih skrivnosti počasi tonejo v pozabo. Ustavim se pred vsako, ki me je všeč in si zamišljam življenje v njej.
Ni jim bilo lahko, otrok kar jih bog da, zaposlen le eden, ali pa le skromna majhna kmetija, ki je komaj nasitila vsa lačna usta. Tudi v današnjih časih življenje nekaterim ne prizanaša.. Iščem motiv in našla sem ga, pravi bo.
Še Lojzeta srečam, sodelavca pred desetletji. Sprehaja se z dvema psičkama. Mama je huda, hčerka je šolana terapevtka in zelo prijazna. Še pobožam jo lahko.
Trikrat se srečamo, pa kot nalašč nimam pasjih priboljškov... Nad gozdom se dvigajo meglice in dež je ponehal.
Na misel mi hodi pesem o Koroški Beli, od Francija Tušarja.
Seveda, to je Koroška Bela,
vas, ki ni bila vedno vesela.
saj del nje pod plazom je bil zakopan,
del pa med vojno bil je požgan.
Lepe so naše vasice, odete v zelenje, še čez potok Bela.
Drugič jo uberem kam drugam, lepo je povsod..
Tu se jaz sem rodil,
tu lepote mladosti sem pil,
zakaj se ne bi spominjal nazaj,
saj ta vas je moj rojstni kraj.
/Franci Tušar - Moja vas/
http://zupnija-koroska-bela.rkc.si/index.php/zgodovina/
Ni komentarjev:
Objavite komentar