Pravljica jeseni - Kalvarija

 Kot listi na drevesu smo, vzklijemo, vzbrstimo,

se v vetru majemo, na soncu pordečimo,

v nevihtah zatrepečemo, ponoči umirimo.

Pisane barve gozda  me vabijo.

 Kalvarija, le dvesto metrov višincev je do tja.

 Pa je ravno tako lepo, kot, če bi se peljala več km daleč. Jutro, barve se prelivajo v daljavi. 

Ubiram korake po cesti, listi  šelestijo pod nogami in tiho vzdihujejo," ne pohodi nas, še nismo pripravljeni za slovo".

Pravljične barve.  Na tej poti ni macesnov, toda bukve in listnata drevesa žarijo v vsej  lepoti. 

Rumeno rdeče, v vseh odtenkih mavrične palete. Veliko jih še vztraja v zeleni barvi, nočejo se  posloviti, lepo jim je in mraza še ni. 

 Lojze prihaja po poti, vedno hiti..

 Uživam, poslušam tiho šepetanje gozda. Še ptički so prisluhnili jesenski pravljici. Šelestijo listi, se nežno dotikajo in poslavljajo.

 Veje se tiho pozibavajo v vetru in  otresajo barvite liste.  Ples, včasih divji, v skupinah, pa zopet počasen kot valček v dvoje, troje se spuščajo proti tlem. Včasih me kakšen nežno poboža, pade na kapo in se počasi spusti na stezico.

Hrošček obnemogel leži ob potki in močerad  hitro pleza po korenini.

 Tudi praprot  jemlje slovo.

 Rožic ni več, le posamezni cvetovi kljubujejo času..

 Preproga je vse debelejša, veje pa so še polne pisanega listja.  Veter kuštra mogočna drevesa, da se otresejo listov in pripravijo na zimsko spanje.

 Jesenska pravljica, ki bo s mrazom in snegom obarvala vse listje v  rjavo.  In se po po gozdnih stezicah  razgubilo v večnost. Spomladi pa bodo veje zopet ozelenele in pravljica življenja se v gozdu nadaljuje. Jesen je čas poslavljanja in slovesa. Hruški vrh je kopen, ga približam. Nedavni  sneg je že pobralo.

Klopca žalostna sameva in premišljuje o usodah ljudi, ki so posedali na njej in ji zaupali svoja bremena. Tudi ljubezen se je porajala in ji zaupala svoja čustva.

 Še malo in gozdni škratje in dobre vile se bodo umaknili v skrita domovanja... Drevesa  bodo  puščobno rjava in po gozdu bodo strašile hudobne čarovnice.  Kapelica žari v soncu in družina 12 tih bukev jo varuje pred vetrom.

Rumeni kupčki dreves žarijo v dolini in trave ob poti so čudovite

Počasi se bodo drevesa  odela v snežno belino. In vile jih bodo spremenile v čudežna bitja, ki jih bomo  občudovali in se čudili in vzdihovali, " kako je lepo". Vse mine,  še malo dežja in vetra in jesenske pravljice bo konec.

"V dvoje je lepše", si šepetata tintnici.

 Lepo se je sprehajati ob pogledih na pisano listje in uživati v odtenkih jeseni. 

In  vsake  pravljice je enkrat  konec.

Ko pride čas,

za nas - odpademo,

eni na pomlad že,

drugi pred zimo.  

/J. Medvešek- Življenja krog/