Po stezicah se odpravim, kar od doma.
Na travnikih, nad Jesenicami cvetijo bele princeske. Čez sedem grabnov imam namen.
Ubiram korake po novi vlaki, stezice nikjer. Pa sem pri rumeni piki na drevesu.
Nič ni videti, vleče me naprej. Nekam že pridem, se bom pa vračala čez grabne. Mogoče še znance s hribi. net srečam, mogoče.. Zopet pika in pri strani stezica. Grem pa po njej.
Še kakšnih 30 m bi morala naprej po vlaki in se na razcepu dveh odločiti za desno. Vlaka se konča pri veliki skali in naprej je stezica do klinov, čez grabne. Naredim majhnega možica in grem po stezici. Le dva metra stran je ob stezi kamen z oznako, 7 G.
Nisem sigurna, potka mi je drugačna.. Kmalu na desni opazim še staro stezico, ki se združi z mojo. Vso pot opazujem levo, če je kakšna potka navzgor, nič mi ne izgleda prehodno. Še vedno sem v dvomih. Prečim suho strugo in na desno vodi stezica.
Grem pa po njej.
Ko na levi zagledam rdeče skalnate kocke, vem, da grem na Jeseniški rovt. Pred kratkim sem ubirala to pot, le iz druge smeri. Voda se komaj sliši, ko grem mimo vodnega zajetja in že sem pri mostičkih.
Nad mano se svetlika s soncem obsijan, Jeseniški rovt. Meni je vseeno, lepo je. Če si sam, se lahko prilagajaš trenutnim razmeram.
Narcis na rovtu je bolj malo se držijo pravil, mi gre na smeh.
Hiška na koncu pa je čudovita.
Nadaljujem po lokalni, do gozdne ceste.
Na Španov vrh nameravam. Mimo jase, kjer je bilo včasih polno narcis.
Vav, princeske, pri vikendu ob cesti.
Previdno stopam med rožicami, vonjave se širijo naokoli, krasne so.
Zibljejo sev rahlem vetru in mi govorijo. " Lepe smo, lepe".
Poslikam čudovite rožice in nadaljujem po cesti. Pri tretjem odcepu se usmerim navzgor.
Vikendica se že vidi in okoli nje narcise.
Mimo vikendice in malo po kolovozu in navzgor. Pa sem pri svislih.
Obstanem in občudujem bele princeske, polno jih je.
Potem pa presenečena gledam proti vikendici, ob robu gozda.
Vse je prazno, cela leva poljana brez narcis. Le kakšna posamezna cvetlica se poigrava z vetrom. Vse je prekrito s suho travo ali slamo.
Žalostno se obračam nazaj, le kaj se je zgodilo z narcisami, tako lepo je bilo.....
Pa me kmalu razvedri lahen vetrič, ki kuštra sveže listke mlade breze.
Narava je čudovita, vse je ozelenelo.
Stol se razkazuje v daljavi.
Počasi se dvigam, precej visoko pridem po tej strani.
Smo večkrat ubirali to pot, z Marjano in Žakom. Največkrat pa sami z Iro, imeli sva raziskovalne dneve. Sedaj pa le zvonček cinglja. Pa še ta je danes bolj tiho. Zato pa ptički žvrgolijo vso pot.
Na robu sem, nad menoj že vidim streho hiše.
Še malo in odprejo se krasni razgledi, na Julijce in Karavanke.
Lepo je, povsod se vidi. Na Španovem vrhu sem. Le trije sedijo na klopcah, zaprto je. Vpišem se v knjigo, poslikam požgane smreke, pred kratkim je gorela trava.
Potem se spustim po pobočju.
Naš lepi Triglav.
Do Smučarskega doma grem, v Črnem vrhu. Malo posedim na topli klopci.
Sonček prijetno greje in črmlj brenči na regratovem cvetu.
Nazaj grem čez privat zemljišče, tam sva se sprehajali z Iro. Ne delam škode, potka je speljana ob robu gozda. Narcis na travniku ni, čudni smo postali ljudje. Še z vabami za lisice strašijo.
Je pa ob zadnji ograji narejen že dobro opazen obhod..
Ob poti me občasno razveselijo princeske, v majhnih vrtičkih trave.
Sem že na cesti za Prihodi in Javorniški Rovt.
Kmalu vidim Skavarjev rovt.
Sedaj pa moja pot Čez sedem grabnov. Vlaka je vse do sem. Poiščem spust do stezice in prvič prečim vodo.
Danes bom pa štela, si zadam nalogo. Pa še drugič in tretjič potem ni bilo več treba.
Vode je vedno manj, stezica se komaj sledi, vmes še malo telovadbe in vedno več je skal.
Stražar ob poti, le nogi ima bolj tanki.
Divje, vse nametano in iščem prehode.
To pa je divjina, NI VEČ STARE POTI ČEZ SEDEM GRABNOV. Pri skali s klini sem.
Edina markacija, ki jo vidim na vsej poti.
Podrto drevje, nametane skale je popolnoma spremenilo to zanimivo pot. Spustim se po klinih in nadaljujem po stezici.
Pri veliki skali se ta konča. Pred menoj je vlaka, po kateri bi morala zjutraj nadaljevati.
Mimo jutranjega možička in spust po vlaki
do potke, za Kalvarijo in Jesenice. Zanimivo potepanje, če nekaj let ne greš, se vse spremeni. Le narcise ostajajo vedno lepe. Omamno dišijo in njihovo pozibavanje v vetru še vedno spominja na pomlad in ljubezen, ki se v tem času nežno prebuja..
Po GPS sem prehodila dobrih 12.00 km, hodila 5.30 ure in naredila okoli 780 m višincev.
Bele princeske in divjina, lepo je bilo.
Čej so 'tiste stezice, k' so včasih bile?
Zdej pa raste grmovje in zeliene trave.
Bom grmovje posekau, travico požeu,
bom naredu stezice, ki so včasih bile.
/Ljudska pesem/
Ni komentarjev:
Objavite komentar