Na Vrtaško planino v barvah jeseni

Vrtaška planina v žaru jeseni. 

Zopet sonce spleta zlate niti

čez polje razpreda jih.

Strunam vetra spet rumeno listje

v gozdu tam lahno drhti.

Na Vrtaško planino grem.

 Strma je pot, vendar meni lepa.  V Mojstrani začnem,  ko se zdani.

 Listje je postlalo stezico skozi gozd, da je korak prijeten. 

Tudi višje, ko postane potka bolj kamnita je polno listja. Že nekaj časa nisem občutila tega pravega veselja. Hrbtenica mi povzroča vedno več težav, križ me boli in vrat. Nahrbtnik mi prav paše, zvonček se oglaša in potka je ta prava, strma. Taka, da se predihaš in odklopiš vse probleme. Skozi drevje me pozdravljajo Pokljuške gore, Debela peč je glavna, 

V samoti gozda  mi sonce mežika izza Jerebikovca. 

Aranžmaji ob poti so zanimivi..

Nekje na polovici poti..

Zlati žarki so  razpršeni vse do doline. 

 Drevje žari v jesenskih barvah, lepo je.  Dovje in Mojstrana  se skrivata v dolini,  utesnjeni vasici pod  gorami.

Kepa, Gubno, Kurjeki..

Lepo je obarvan jesenski gozd.

Na ovinku sem, pokažejo se gore.

 Julijci so na ogled.

Lepi so razgledi, še Aljažev dom v Vratih se vidi. Dva grebena, tri doline.

 Nadaljujem po potki, prehitijo me trije pohodniki. 

 Zavesa iz čarobnih čipk, krasi pot.

Fotografiram, iščem Marjano na Dovški Babi, pa je še ni...

 V zadnji tretjini poti je listje povsem odpadlo. Gola drevesa štrlijo proti nebu  

Gore so vedno bližje, macesni žarijo..

Macesnovec, Dimniki, Luknja peč, Rjavina, Rž, Vrbanove, Cmir, Triglav..

 Čopko me pozdravi.

Vrata  na planino so odprta. 

 Tabla  je za hudega bikca, pa živine ni več na paši. Kurica cveti.

Stenar se pokaže v daljavi.

 Še malo, lepo  je  na Vrtaški planini.

 Pogled se ustavi na naših  lepih gorah.

  Stojim in jih občudujem, hitro sem pri pastirski koči. 

Vpišem se v knjigo in si naredim malo počitka, križ že tuli alarm.. Vrtaško Sleme, želje,  ne bo šlo, je treba še nazaj v dolino. 

Pa se odpravim proti Peričniku, mislim ja.

  V začetku je potka še dokaj vidna, potem pa se steza pod listjem vedno bolj izgublja. Vem kakšna je pot,  zelo ozka in pobočja so strma in na slepo ne grem. Le nekaj mravljic vidim na mravljišču.

 Pa se  obrnem in se po poti vzpona spustim proti Mojstrani.

S pogledom objamem gore v daljavi..

 Počasi sestopam, vsak korak previdno. Listja je polno in  drsi.

Uživam v pisanih barvah gozda, obsijanega s soncem.

Lepo je hoditi v lepi jeseni in občudovati  naravo, ki se pripravlja na počitek.

   Po GPS sem prehodila 7.00 km, hodila s postankom 4.50 ure in naredila okoli 790 m višincev.

Pa sva jo Vrtaško planino, malo potresem nahrbtnik, da zvonček veselo zacinglja.

Zdi se mi, da slišim tvoj korak

v sivi megli tiho je zastal

morda spletla sem si le želje,

ker le prazen up mi je ostal...

/F. Mihelič - iz pesmi jesen/

 Opis poti