Od Podnarta do Črnivca - Po oznakah rumenih školjk...

Jakobova pot - Višarska smer, od Podnarta do.... bom še videla...

Vlak je moje prevozno sredstvo za nadaljevanje poti. Žalosten je pogled v megleno jutro ko izstopim v Podnartu. Tam sem zadnjič zaključila potepanje.

 Megla se skoraj vleče po tleh. Mi je kar malo žal, da sem se na hitro odločila za nadaljevanje Jakobove poti. Nimam pripravljenih zemljevidov, pa še počutje ni najbolje. Že ves teden imam bitko s pritiskom, ki skače nekam v višave.  Je kar je, malo grem,  če ne bo šlo se še vedno lahko vrnem drugič.  Prečim most in nadaljujem nekaj časa po cesti.

 Potem se usmerim pri tabli za Podbrezje. 

Nobenih oznak ne vidim na ograji ko hodim ob njej, čudno se mi zdi. So pa na drugi strani samo opazim jih ne. Čisto po robu hodim pa švigajo blizu mene avtomobili, tovornjaki so še posebej hitri. Do Podbrezij moram priti to vem iz zemljevida, ki sem ga gledala doma. Imam le navaden tiskalnik in potem na kopijah ni nič razvidno.  Bo že, se tolažim še modrina neba se pokaže in takoj mi je lepše.  Podbrezje in oznake,

 tudi na levo po cesti so oznake, tam bi lahko šla.

Stopim v gostilno in  domačin mi  razloži kje naj grem, da pridem do cerkve, celo dve sta. Ne zdi se mi čisto v redu, Emil je govoril da moram čez polje. Pa  vseeno nadaljujem po poti, levo med hišami. Grem mimo kmetije in tam izvem kje je moja pot čez polje.

Hitro sem pri Farni cerkvi sv. Jakoba.  Ogledujem si jo iz vseh strani. 

Lepe so mi te stare cerkve, nekaj posebnega izžarevajo. Vsaka cerkev ima svojo preteklost,  večinoma so iz 15. stoletja in večkrat obnovljene. Vsaka cerkev ima svojo zgodbo povezano z ljudmi. Pa so skoraj vse zaklenjene.

 Slikarka Ivana Kobilica, pisatelj Karel Mauser, pisateljica Mimi Malenšek imajo svoj prostor pri cerkvi. Malo postojim, znameniti ljudje so našli tu svoj zadnji mir. 

 Še k drugi cerkvi Marije sedem žalosti na Taboru se usmerim. 

Spotoma dobim  informacije o vsem kar me zanima, hvala prijazni gospod. Lepi stari kozolci s čipkami in leseni ganki na hišah so ob poti.

 Povzpnem se čez dvorišče in v strmino po stopničkah do postaj Križevega pota. 

Zanimivo, vse  je na kupu postaje in cerkev. Kažejo se Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Sneg je pobelil vrhove, lepo za pogledat. 

 Sonce greje  namočeno zemljo in vse postaja še lepše. Poslikam lepo okolico in se spustim nazaj, sedaj grem pa čez polje.

 Spotoma opazujem gore in naravo okoli mene, čisto jesensko je vse. Pa sem zopet na cesti. Oznaka,  zopet nekaj rumenega, ki me vsakič razveseli. Malo zavijem desno in se kmalu obrnem, ne bo prava smer. Do kapelice  moram priti, nekje na desni ob večjem ovinku je.

 Nekam dolgo je ni, pa se končno prikaže malo odmaknjena v gozd. 

Tam mimo  me vodi pot.

  Dolgo se spuščam, na desni je travnat odsek pa ne vidim oznak in se spustim do glavne ceste. 

Tam pa opazim oznake Jakobove poti, ki sem jih zjutraj zgrešila. No ja za nekaj je vedno dobro, samo nadaljevanja poti ne vem. Spomnim se Emilovih napotkov, da le malo pred glavno cesto zavijem desno po  strmem terenu.  Grem pa nazaj pogledat, gledam po tisti strmini in nič ne vidim. 

Se sučem naokoli, gledam in med zelenjem v gozdu zagledam puščico.

 Kar oddahnem si in se spustim po mokrem blatu, ki zelo drsi. Spodaj pa voda, vrnem se  malo nazaj in čez ograjo. Le nekaj metrov  naredim po cesti in na desni sta dva kolovoza. Prvi ima rumen X, ta ne bo pravi si mislim, pa jo uberem po drugem zraven in kmalu zagledam puščico. 

Na vrhu pa travniki in v daljavi hiške - Ljubno.

  Smeji se mi.  Čez travnik se zaženem in vasica je vedno bližje. Še krave so me vesele, kar vse me pridejo pozdravit, da se malo pogovorim z njimi.

 Ni dolgčas, v belino odete gore  mi lepšajo pot in sonček  me prijetno greje.  Luštna vasica je Ljubno, še nekaj Jakobovih oznak je ob poti.

 Do cerkvice moram, kar strmo se vzpenja cesta navzgor. 

 Ogledam si romarsko cerkev Udarjene Marije v Ljubnem, všeč mi je.

 Lepa vasica je Ljubno, hiše so čudovite in prav uživam ko jih gledam. Okna so polna rož in veliko je fresk na fasadah. Tudi šola je poleg cerkve.

Nadaljujem po cesti naravnost in se pridružim  mimoidočemu, ki gre v isto smer. 

Usmerja me še nekam  naprej, toda ko zagledam puščico  za v levo se zahvalim in  ubiram korake po svoje, čez travnik.

 Zopet puščica in zaraščena potka, ki se strmo spušča po mlazavi ilovici.

 Spodaj v gozdu vidim sprehajalca.  Domačin je in pospremi me  do ceste. Čez most in na desno naj grem, bom kmalu na Brezjah, dobim napotke.

Še mimo stare kapelice   sv. Janeza Nepomuka pod mostom grem  in sem pri oznakah.

 Naravnost me usmerjajo. Premalo sem pogledala  nobene oznake ne vidim. Lahko bi opazila pohojeno zemljo pred kapelico spredaj.

 Pa se podam po cesti pod mostom Peračice. Tudi to je zanimivo.

 Ne deluje mi prav in se vrnem do hiše spodaj. Nikogar ni, le avto je parkiran pod vrbo. Čuden kraj za bivanje, marsikaj leži pod cesto. Še enkrat grem po cesti, ki se spušča nekam v močvirje.  Vrnem se in nadaljujem po zgornji,  tudi ta mi ni prava.  Grem pa po cesti se odločim in vključim garmina na telefonu. Vrnem se zopet do kapelice in v senci gozda in vejevja zagledam stopnice. To je prava pot!

 Hitro sem na ravnici zgoraj.

  Nekaj hiš in skozi tunel pa sem na Brezjah.

Velika in mogočna je Bazilika  Marije Pomagaj.

 Še notri pokukam ko je ravno odprta, 

si ogledam  zunanjost in iščem oznake za nadaljevanje.

 V trgovini ne izvem nič, k sreči je le malo stran gospodar kmetije dosti vedel o Jakobovi poti. Usmerim se po glavni cesti, do Črnivca moram priti. Tudi puščice so zopet na drogovih.

Ogledam si zanimiv spomin na 25. junij.

 Utrujenost me že daje, na Črnivcu počakam  na avtobus, se odločim. Ni  bilo potrebno čakati, komaj prispem do avtobusne postaje pri krožišču že imam vezo do Radovljice.

 Le malo posedim in  pripelje avtobus za Hrušico.  Pa sem doma, to pot sem videla najmanj oznak in sem se velikokrat vračala, da poiščem nadaljevanje. 

Zakrite so z listjem pravi Emil, ki sem ga klicala. V službi je in ni takoj dosegljiv. Vedno me je  poklical  nazaj ko sem že sama našla nadaljevanje poti. Tudi to je po svoje dobro. Po GPS sem prehodila dobrih 17 km, hodila 5.15 ure in naredila okoli 300 m višincev. 

 Zanimiva pot,  meni najlepša doslej. Skozi naše lepe vasice in naravo, ki že kaže, da je poletje dokončno odšlo.   Zopet sem prehodila del Jakobove poti in videla veliko lepih stvari, ki jih drugače sigurno nebi, zadovoljna sem.

 Želim si toliko volje,

kolikor jo ima sonce,

ki kljub vsej bedi tega sveta

vzide vsak dan znova...

/ Avtor neznan/