Od Črnivca do Bleda - Po oznakah rumenih školjk

 Vedno bližje sem koncu mojega začetka v Mojstrani, 

po Jakobovi poti - Višarska smer.

 Na postajo grem čakat avtobus  za Črnivec.

 Tam sem zadnjič zaključila moje  potepanje. Sedim in se peljem, avtobus je vedno bolj poln. Dijaki se vozijo s tem ob pol sedmih, verjetno v Kranj ali Strahinj. Komaj se na Črnivcu zrinem ven, še dobro da sem bolj spredaj.  Pri mojem krožišču sem in nadaljevanju poti mimo picerije. 

Še vedno sem v bitki z visokim pritiskom. Ne dopušča mi v strmine, zato pa  z veseljem hodim po oznakah rumenih školjk. Te so od Črnivca naprej  kar pogoste in proti 

Mošnjam me vodi pot.

Gledam zasnežene gore in sonček, ki kuka skozi veje in se ogleduje v vodi na koncu njive.

 Mimo kozolca  se  potka usmeri skozi gozd.

 Že vidim prve hiše v Mošnjah. Še malo v breg in na vrhu velika kosmata bučka.

 Malo se pockrljava in že hodi za menoj. Ogledam si vasico in cerkev sv. Andreja.

 Oznake za nadaljevanje poti so na začetnem zidu in usmerjajo levo.

 Lepe so  rože na oknih povsod jih je polno. 

Pot me vodi mimo Kvandrove hiše, bolj slabo izgleda.

 Pa sem zopet pri cesti, na levo me vodi pot.

 Oznake so kar pogoste: na levi, desni, ograji, drogovih, cesti, le gledati moram. 

" Vesoljci  so pristajali," gledam kroge na  na cesti. 

 Opa, kar dvojne puščice so ob poti in vsaka vodi v drugo smer. 

 Nadaljujem  po cesti, proti OMV  me vodijo risbe. Danes  imam zopet Emilove zemljevide, lažje mi gre. Spet dvojne oznake, čudno je to. 

V daljavi Julijske Alpe na desni pa Karavanke, še Golica se vidi.

 Radol'ca, sem že tam, proti staremu trgu moram. Lepe so mi stare hiše, zanimivi portali vrat. 

Puščice mi kažejo smer, skozi hišne tunele moram.  Zidovi so dotrajani, nad njimi pa so verjetno stanovanja.

  Še skozi stari del mesta grem, mimo Linhartove rojstne hiše. 

Pa do cerkve sv. Petra na starem trgu. 

 Nekaj delajo in hitro malo pokukam skozi vrata. Nerada motim, če so notri ljudje.

 Pri spomeniku umetnostnemu zgodovinarju dr. Cenetu Avguštinu malo postojim.

 Pomembni ljudje so živeli v naši lepi deželi. Na desni imam oznake za nadaljevanje poti. 

 

                 Železniška postaja je spodaj in lep pogled na Lancovo in v belo odete Julijce. 

 Jesenske vile že plešejo  mavrični ples in s svojimi čudovitimi barvami  krasijo gozdove.

 Lepo je!

 Most čez Savo, na desno moram. 

Počasi ubiram korake, občudujem stare hiše, rože.

 Grem mimo spomenika NOB, povsod so spomini kjerkoli me vodi pot. 

Na desno je sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke.

 Mene pa nese korak na levo  ob  Savi Bohinjki, najprej široka postaja struga vedno ožja. Pa še vedno je čudovita, ko se mirno preliva ujeta med cesto in gozdom na drugi strani.

 Gledam nazaj kje bom zagledala sotočje.

 Ga že vidim,  Sava Bohinjka se spušča preko jezu. Čisto spredaj pa iz desnega kraka priteče Sava Dolinka. In  naprej se preliva mogočna, najdaljša reka v Sloveniji, Sava. 

Občina Bled, sem že blizu si mislim. 

 Pri mostu sem. Oznak je polno pa je napačna pot, je napisal Emil.

Naravnost proti Ribnu naj grem, imam narisano. 

Pa grem, čeprav ni nobenih oznak in hiše so še daleč. 

  Ribno, tabla ob poti in kmalu tudi hiše. 

Nadaljujem po cesti, mimo  čudnega "gledališča" na skali. 

Zagledam krasen motiv, voda se preliva po pregradah. 

Stojim in občudujem, tudi hiše naokoli so zanimive.

 Še školjko opazim po dolgem času. 

Usmerja me po stezici navzdol.

 Pa sem pri cerkvici sv. Jakoba. 

Ogledam si jo, tudi malo drugačen spomenik  NOB je na pokopališču.

 Malo postojim, potem pa  nadaljujem mimo šole proti Selu.

 Vmes si ogledam razstavo buč ob hiši in mucice, ki se ne dajo motiti. 

Spet dvojne oznake.  Puščica na desno in školjka na levo.

 Grem najprej na desno do znamenja ob poti in tam me školjka, usmerja nazaj proti cesti za Selo.

 Sprehajalka s kosmato bučko mi razloži, da moram okoli Straže, hriba nad Bledom. Kratek klepet in že me nese korak nazaj po poti, proti Selu.  Ni mi težko, narava okoli mene je čudovita: kozolci, že prazne njive, čebelnjaki.

 Pred menoj pa Babji zob in Galetovec, vsak na eni strani.

 Bled piše na tabli.

 Zanimive so hiše stare in novejše.  

Še zadnji del poti je pred mano, Mlino  in kmalu zagledam cesto.

 Bled, otoček sredi jezera, na njem pa cerkvica Marijinega vnebovzetja.

 Na sivi skali pa čudovit stražar- grad, ves bleščeč v opoldanskem soncu.

 Pod njim pa župnijska cerkev sv. Martina.

 Malo se podrenjam med ljudmi, veliko jih je. Potem pa se odločim in pohitim na avtobus pri Unionu. Mogoče še ujamem šolskega, direktno za Jesenice. Vmes se še ustavim za kakšen lep utrinek.

  Še malo počakam in že se peljem proti Jesenicam. Krasen dan, čeprav me že daje utrujenost. 

Po GPS sem prehodila 18 km, hodila 5.00 ur in naredila okoli 250 višincev. 

 Korak za korakom stopam po Jakobovi poti in spoznavam kako lepa je naša Domovina. Še malo pa bom, upam... Vesela sem, veliko lepega doživim.

Ni pomembno koliko let je v tvojem življenju,

pomembno je koliko življenja je v tvojih letih.

/Avtor neznan/