Spodnje Bohinjske gore so mikaven čar. Tam gori, na s soncem ožarjenih vrhovih, luštnih stezicah je enostavno prelepo.
Ko vozim proti Bohinju, me pričaka na Bohinjski Beli megla. Močno upam, da se bo to višje spremenilo v krasne razglede. Imam srečo, ujamem še nihalko ob osmih. Zadnji konec je hitro poln, saj je pogled na morje meglic pod nami in visoke vrhove čudovit.
Ogledujem si Rjavo skalo in hotel na njej.
Hitro smo na vrhu. Krasno vreme je, na Vogel grem in še kam... Stopim na ploščad in morje meglic je tudi zame.
Smerokazov je dovolj in poti so različne.
Uberem jo po transportni reševalni poti v smeri Vogla, Šije in Rodice.
Ustavljam se in pogled mi bega na vse strani. Julijske Alpe - vrhovi onstran Bohinja in na tej strani so kot oprani. Triglav v družbi imenitnih sosedov, spredaj pa se bahavo razkazuje Pršivec..
Pred menoj je križ - Orlove glave, prečim smučarsko progo in nadaljujem v smeri Komne.
Potka je luštna pravi špancir, sledi malo daljši spust. Na levi gledam mojo piramidasto goro v grebenu vrhov in vem da grem prav.
Iz planine Zadnji Vogel prihaja skupina - otroka in odrasli, prehitim jih.
Na razpotju me smerokaz usmeri navzgor v Škrbino glavnega grebena.
Odpre se pogled na Primorsko, kamor pogledam povsod je lepo.
Pred menoj so skale in zajle, pred mnogimi leti sem že bila enkrat na tej gori.
Nič ni hudega, potka na Vogel je nekaj posebnega, začneš na eni in pristopiš na vrh na drugi strani. Ko prečiš travnat grebenček se spustiš zopet na luštno stezico, ki skoraj vodoravno preči pobočje. Dva kolesarja sta na njej.
Razgledi so božanski, vrhovi se vrstijo eden za drugim kamor pogledam.
Pri smerokazu zavijem navzgor na sleme.
Tam vidim dve glavi - angleški par, ki se leže predaja gorskim užitkom.
Gospa se ponudi, da me slika potem pa korak usmerim proti vrhu.
Vogel 1922 metrov visok vrh je kar malo zapostavljen.
Veliko ljudi misli, da je Vogel samo smučišče pripelješ se gor pa je. Ne vedo, da je to gora z krasnim razgledom v verigi Spodnjih Bohinjskih gora.
Gledam okoli in uživam. Nežna paleta malo zabrisanih, že jesenskih pastelnih barv, vrhov ki različno visoko štrlijo v nebo.
Kako prav bi prišel Pikonov Janez, bi naštel imena gora hitreje kot bi si jih lahko zapisala. Nekaj mi je znanih sem že bila na njih, pa ne veliko. Pogledujem proti Žabiškem Kuku, blizu je.
Pa tako močno piha, da bi me prekucnilo na ozkem grebenčku. Ljudje prihajajo in se oblačijo, mrzlo je. Angleški par se tudi povzpne na vrh in zopet leže počiva. Pogled mi uhaja proti vrhovom nad sedežnico. Zadnji, kopast vrh zelo izstopa.
Spustim se po grebenu do sedla in nato do stezice.
Skupinica otrok in odraslih iz Primorske in Ljubljane je že skoraj na prvem cilju. Še na planino Razor imajo namen.
Nadaljujem proti zajlam. Nasproti prihajajo pohodniki, ki so se z menoj peljali v nihalki.
Iz Šije gredo in so namenjeni na Vogel.
Še čez skalo grem in pri varovalih navzdol, pa sem zopet na Škrbini. Spodaj je večja hrvaško govoreča družba, počiva.
Za ovinkom pa smerne table in potka za Šijo. "To bo pravo", mi gre na smeh.
Začetna gorska pot s klini in štengcami se na vrhu spremeni v zelo luštno stezico, ki vodi pod vrhove nad sedežnico.
Pred koncem še malo rušja in ker sem zvedave sorte najprej pogledam kaj se vidi spodaj.
Potem se povzpnem na greben in za nagrado me pozdravijo planike. Res so že malo utrujene, toda razveseljujejo me čez ves greben.
Žabiški Kuk in Vogel sta vso pot lepo vidna.
Pred menoj je kopast vrh, ki sem ga opazovala z Vogla.
Povzpnem se navzgor in izvem, da sem na Šiji- 1880 metrov visoki gori.
Veliko obiska ima, eni prihajajo drugi že zapuščajo vrh. Še fotke za spomin in sestopim po najbolj razdrti poti naravnost navzdol.
Kmalu sem pri zgornji postaji sedežnice.
Ustavim se in opazujem koze in kozle na vrhu.
Prerivajo se in preganjajo za boljši prostor. Velikemu se je zahotelo lepega prostora med stebri in je pregnal manjšega.
" Ti lump veliki," mu rečem ko grem mimo. Povsod ležijo še mar jim ni.
Nekaj časa nadaljujem pot s pohodnikom iz Ptuja. Imajo tabor v eni hiški in vsak dan po svojih močeh obiščejo kak vrh. Spustim se navzdol in nadaljujem pod sedežnico.
Ko sem že čisto blizu Ski hotela pogledam na uro, dve bo.
Mogoče še ujamem nihalko. Še malo počakamo na stopnicah in gondola je hitro polna.
"Kar tako brez deva," špancirat po gorah je bil včasih greh. Pa je tako lepo, sprehajati se po prijetnih stezicah in se mogoče povzpeti še na kakšen vrh. Najti delček Zlatorogovega zaklada, ki je raztrosen po Bohinju in okolici in ga čuvati za spomin. Krasen dan, greben Spodnjih Bohinjskih gora še pridem. Še posebno v teh jesenskih dneh ko je noč tako dolga in dan kratek.
Dokler vrhove ne pobeli prvi sneg...
Še misel Tineta Miheliča -
Lahka, udobna potka čez lepe vrtove pripelje na izredno razgleden vrh.
Pa še nekaj je: Na Vogel greš lahko,
Ni komentarjev:
Objavite komentar