četrtek, 30. avgust 2018

Kjer tišina šepeta - Krnici Pod srcem in Za Akom

 V visokogorsko krnico Za Akom in mogoče še kam...


 Lunca se nad vrhom gunca, vedno lepša je. Ko lahko ustavim, mi že uide.


 Parkiram pri starem hotelu. Martuljške gore  so čudovite.


 Mrzlo je jutro, zebe me, kar malo hitreje stopim. Gledam proti goram, tam nekje sta čudoviti krnici.  Kam me bo zanesla pot, še ne vem.. Nad kopo me strmina kolovoza hitro ogreje. Razgledišče že  oznanja lep dan. Hodim in razmišljam,  najine so te potke bučka moja.


Le Za Ak nisi šla z menoj.  Kar pogosto  sva ubirali stezice po teh koncih..


 Na desno je odcep za Kurji vrh.



 Kar naenkrat sem  pri odcepu za Mahovje.  Do krnice Pod srcem usmerim korak. Lepo je označena pot, še puščica je narisana spredaj. 


Malo ob robu prodišča in potem čez.. Na drugi strani je markacija, ki pa v soncu ni dobro vidna. 


Nekaj časa se potka polagoma vzpenja skozi gozd, potem  postaja vedno bolj strma.



 Klopce se vrstijo,  lahko si oddahneš, ker  strmina  le malokdaj popusti.


 Šopki svečnika cvetijo ob poti, čuti se  jesen.Tudi posamezno listje že odpada z dreves.


 Pri izviru je vode bolj malo, počasi curlja. Polne plastenke čakajo na močne roke.

Gozd Martuljek, Srednji vrh, Jureževa domačija, se sončijo na drugi strani. Nad njimi pa Vošca in greben proti Trupeju.  Že dolgo me ni bilo tam. 


Prodišče je pred mano.... Modrina neba se spaja s svetlobo sonca in lepotci pred menoj  ustavijo moj  korak. Vrh nad Stenami - Na Pečeh, M. M. Ponca, Špikov graben, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica in tam na koncu nekje je Kurji vrh, ki ga pa ne vidim.

                                                    M.M. Ponca, Špikov graben, Špik, 


                                                           Frdamane police,

                                                    Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica.


 Srce na Špiku je  lepo vidno.

                                                    Špik in Frdamane  police, povsod razpoznavni gori.


 Krnica Pod srcem, lepo ime. 



M. M. Ponca, Špik, Frdamane police, gledano od bivaka..




Še več jih vidim, srčkov, le manj so  izraziti.  Sonce osvetli Špik in Frdamane police, da rahlo pozlatijo. Lepo je tukaj, tišina šepeta.  Tri planike cvetijo ob potki. Le malo stran od obeležja, v spomin mlademu alpinistu.


 Počasi se premaknem  naprej po stezici, proti bivaku. 





Bivak pod Špikom.




Nikogar ni,  še zimska soba sameva.


  Tako lep dan je, primeren za  pogumne, ki si upajo na te vrhove. Kratka malica na klopci pred bivakom, potem se spustim  nazaj.




 Poslovim se od lepih vrhov in  sestopim  do odcepa za Mahovje.





 Potka vodi levo in na drugi strani prodišča je majhen možic.


 Potem je potrebno še nekaj metrov  ob robu gozda, do stezice in večjega možica. Ali po produ v smeri gora in potem levo v gozd. Začne se divjina in temu primerna je tudi pot. Grušč, melišče je vse razrito in potka ni vedno vidna. Mostiček in Mahovje, pri Izviru Mrzlih vod sem.




 Pa jo je le toliko, da rahlo žubori in je Mahovje lepo zeleno. 


Ne zadržim se dolgo.Vem, da je potka naprej  prav zanimiva. Ni oznak,  divjina, ki le redko nudi kakšen razgled.


 Kmalu sem na drugi strani.


 Usmerim se navzgor, do stezice Za Ak.


Ta je še bolj strma, kolenagriz se le redko preneha. Pot  je mokra in drseča. Gozd Martuljek gledam skozi drevje. Varovala, zajle pridejo prav ob mokrih travah. Mostiček že gledam,
 previdno  stopam čez.



 Brez dobrih čevljev ne bi šla na to pot. Stope in gladka stena, vse je mokro.


 Je pestro. Tudi nadaljevanje je prav zanimivo.







 Pa sem tam, v krnici Za Akom.


 Na prodišču stojim, od lepote  vsa prevzeta. Še lepša, še bolj divja je ta krnica. Pa že Pod srcem  je bila čudovita. Vrhovi lepi se dotikajo neba. Le sonček se nekaj kuja. Sprehajam se po produ, voda žubori, ko hiti proti  slapovom in se v  dolini,  skozi sotesko umiri. Na drugi strani je majhen možic in potka, za Rutarski vršič.  Gledam gore, hodim po produ in vedno lepše so:.Kukova špica, Gulce, Škrnatarica, Široka peč, Grlo, Oltar, V. M. Ponca, Kačji jezik, še  macesne  spodaj si ogledam. Naslednjič grem še do njih.

Pračkov prehod, je Miha povedal..


Sonce mi zopet dela družbo in mi malo nagaja, ko fotografiram. Lepo je tu.
 Poiščem potko do bivaka. 


Možicev je kar nekaj in tudi stezic je kar nekaj. Najlepša in najbolj vidna je čez skalne plošče. 
Hitro pripelje do bivaka. 


 Bivak III Za Akom, v gozdu skrit. Sonce riše figure po njem.


 Vpišem se v knjigo, tudi tu ni nikogar. 





Ne zadržim se dolgo,  lepše je pod gorami. 


Najlepši prehod do bivaka.


Počasi se odpravim nazaj, se kar ne morem posloviti. 





Voda se sliši, ko se preliva čez skalne skoke. Spet sem pri varovalih, 15 minut hodim ob njih,
 pa korak ni počasen. 




Potem se malo umirim in previdno sestopam. Mokro je in drseče. Ko se potka približa II. slapu, se divjina konča. Nisem več sama, odsvetujem manjši skupini pristop Za Ak, nimajo prave obutve. 
Ne vem, če so upoštevali moj nasvet. 


Spustim se do  Martuljkovih voda in prečim mostiček. 


 Še pri Finžgarjevi kapelici in obeležjih ponesrečenim  v gorah, se za trenutek ustavim.
 Z vršaci v ozadju.


 Mimo Mame lipe in sedem hčera in seveda Pavle Jesih ne pozabim.



 Pa sem pri Ingotovi koči, plodovi  jerebike  že rdečijo.



Nadaljujem po  cesti in se spustim  proti I. slapu. 




Na klopci, kjer voda prši naokoli, naredim kratek počitek. Obiskovalcev je vedno več. 
Še po stopnicah, kjer sem te vedno  nosila, dokler ni bil varen tvoj korak.


 Pa skozi sotesko in sva  na koncu, bučka moja. 
Še zvonček  skoraj vso pot cinglja, kot bi vedel, kje sva  ubirali korake.


 Po GPS sem prehodila 14 km, hodila s kratko malico 7.00 ur in naredila okoli 1025 m višincev. 


Lepa in samotna je Martuljška divjina, za dušo in srce.

Narava ni nikoli izdala srca,
ki jo je ljubilo.. / TV/

6 komentarjev:

  1. Oj Majda, sem hodila s teboj, ko vsakokrat, ko prebiram tvoje objave. Spomine obujam v želji, da te kraje zopet kmalu obiščem. Lepo bodi in srečno,
    Heda

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Lepi kraji so v Martuljških koncih. Včasih te res kar potegne v samoto, hvala Heda

      Izbriši
  2. Čestitke Majda.....sem te podoživel vsaj delno letos za prvomajske praznike.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Lepo, da si podoživljal lepe trenutke, pa še kdaj..

      Izbriši