petek, 03. avgust 2018

Bivak I. v Veliki Dnini

 Bivak I. stoji ob robu krnice Velike Dnine, 
malo nad vznožjem Velike Ponce...

Martuljška divjina, do bivaka ne vodi nobena markirana  pot. Dostop je možen mimo koče v Krnici. Najstarejši bivak so začeli Jeseniški gorniki  graditi  leta 1934,  otvoritev  je bila  leto kasneje.


Pa gremo, Miha  je vodja, Marjeta in moja malenkost. Vroč dan je napovedan in odpravimo se ob štirih  zjutraj z Jesenic. Hodimo še v temi, lunca nam sveti in čelke na glavi. Koča v Krnici ima že prižgano luč. Lunca še vedmo vztraja.


 Se že vidijo prvi vrhovi, ko pridemo iz gozda jih je še več..Prisank in zadaj Kriška stena.


 Daleč pred nami se vidi Velika Ponca, s cofkom na vrhu.


Voda se sliši, na desni v skalovju šumi slap, ki dolbe ostanke snega v globini. Hodimo malo po gozdu, malo po grapi...





 Občudujem sonček, ki zlati Prisank in ošvrkne še Zvonike. Pa se še malo sprehodi  proti Razorju.


 Pri balvanu smo, levo je odcep za Špik. Naša pot pa vodi desno, po slabo vidni potki.


 Za Prisankom  se blešči Mala Mojstrovka, Šitna glava, Prednje Robičje.


Gledati moram pod noge, pa mi pogled uhaja  nazaj. Se že kažejo Zvoniki med Prisankom in Zadnjim Prisankom. Razor je vse lepši.





 Hodimo po melišču, ki se sproti podira in spodaj je veliko snežišče.



Vav, snega je ogromno, od vrha gora in daleč v krnico Velike Dnine, pa še pomrznjeno je.



Prečno se je treba vzpenjati po njem. Če ne bi imela derez, se obrnem in grem  na Lipnico ali Špik. Sneg, ta bo ostal do naslednjega, toliko ga je.


 Dovški Gamsovec,  Rogljica, Dolkova špica, Škrlatica, Rokav, Oltar, gore, ki jih lahko le občudujem. S te strani so še posebno veličastne.




Pri večjem kamnu zapustimo snežišče in se po prijetni stezi podamo navzgor.




Rože nam krasijo pot.


Prvič letos vidim triglavsko rožo.


Gledam strma melišča,  tam spodaj nekje vodi pot na Špik.


 Gruntovnica, pravi Miha, za grapo s snežišči. Verjetno gruntaš ali bi šel ali ne.. Sledi skalnata pot, podobna moji grapi na Svačico. Pa ruševje in  pri kamnu z oznako zavijemo desno.






 Uživam, odpirajo se razgledi.


 Gore in rože, to je meni najlepše. Hodimo pod  mogočnimi stenami Škrlatice, 
ki se razteza zelo  široko.



Mala in Velika Ponca, pa Oltar in na drugi strani greben s kopasto Lipnico.






Melišča melišča, Velika Ponca se počasi bliža.  Strmo je,  se kar driča nazaj.



V daljavi pa se v vrsto postavijo Mala, Velika, Zadnja Mojstrovka in Travnik. Za njimi pa mogočni Jalovec.



Bivak se že dobro vidi, bližamo se cilju.





 Še Mangart se pokaže in greben Rateških Ponc.


Krasni so razgledi, ne vem, naj gledam naokoli ali hodim naprej.


 Miha je že skoraj pri bivaku,  Marjeta me čaka spredaj. Kakšni razgledi, vse je v vrsti, od Prisanka, Jalovca, grebena Mojstrovk, pa do Mangarta in grebena Ponc. Spredaj pa zeleni vrhovi  Robičja, Mavrinca. Še Vitranc se vidi s Ciprnikom in Visoko pečjo.





Bavški Grintavec se kaže. Čez Oltar  spusti svoje zlate žarke sonce,  dan  je še lepši.




 Bivak se od spodaj  nič ne vidi, pa se pokaže Miha.



 Ni tako enostavno, na eni strani  je stara ohlapna zajla, na drugi pa nova. Le skale so bolj gladke,
 pa saj se potegneš navzgor.


 Pozdravijo nas planike okoli bivaka in drobno cvetje.




Bivak I. je najstarejši od vseh štirih. Malo je prostora ob njem. Tudi notranjost ni velika.


 Razgledi pa nebeško lepi, na vse strani.
 Nad bivakom je spominsko obeležje Matevžu Frelihu, enemu izmed prvih gornikov,
 bil je ubit v vojni.


Kraljica Škrlatica  je čisto blizu, Oltar in Rokavi tudi, razkazuje Miha bližnje lepotce.



  Lepo izhodišče imajo tisti pogumni, ki plezajo po teh vrhovih. Tudi danes sta bila dva že tu in se odpravila na Rakovo  in Švicarsko, gledam v zvezku. Doma opazim, da sem  napisala leto 2017, naj popravi prosim, če  koga zanese tja gor. Še nekaj opravkov ima Miha  v bivaku.


Nato še malo posedimo in uživamo.




 Potem  se počasi  odpravimo navzdol.


 Miha mi spodaj  usmerja korake, jaz pa Marjeti, da varno sestopimo.


Od lepote ti dih zastane, ko gledan grebena  z glavnima junakoma tam spredaj. 
Še Veliki Ozebnik se vidi.


 Še velikokrat se uzrem nazaj proti bivaku, ko ubiramo melišča pod stenami Škrlatice
 in Rakove špice.


 Vedno manjši postaja in kmalu se izgubi v steni Velike Ponce. Tudi navzdol je treba hoditi previdno.












Pot je zelo pestra in kmalu smo pri snežišču. Spet pridejo prav dereze, sneg se je le za malenkost zmehčal. Veselo ubiram korake kar po snežišču in Marjeta tudi.



Velika  Ponca se je že skoraj umaknila s pogleda.


 Povzpneva se na stezo, ko je ta že dobro vidna.  Naredimo še kakšen kratek postanek.


 Pri odcepu za Špik smo, še malo pa slišimo obiskovalce pri Koči v Krnici. 
Takole je koča izgledala v snegu.


Nekaj popijemo,


potem pa skozi gozd do planine v Klinu.



S pogledom pobožam naše lepe gore.



Še malo in smo pri avtu.
 Po GPS smo prehodili 12.50 km, hodili s postanki 8.00 ur, ( hoje pr. 6.30 ure) 
in naredili okoli 1200 m višincev.


 Pa jih imava vse štiri bivake, Ira moja. Zvonček tvoj je vedno z menoj.



Bivak I. v Veliki Dnini,


Bivak II. na Jezerih,


Bivak III. Za Akom,


Bivak IV.  Na Rušju.


 Super tura, hvala družba, lepo je bilo.

Prijatelj je tisti,
ki te razvedri,
medtem ko drugi sploh ne opazijo,
da si potrt..
/Avtor neznan/

Pristop: po poti na Špik mimo koče v Krnici do ovinka, kjer pot zavije levo. Naprej naravnost ob strugi (možic) do snežišča in desno na drugo stran struge, kjer ujamemo izsekano in z možici markirano pot. Ta nas popelje na rob Velike dnine ter na melišča pod severno steno Škrlatice. Melišče prečimo v levo do pod zahodnih pobočij Male in Velike Ponce, kjer na polici stoji bivak. -splet..

Ni komentarjev:

Objavite komentar