Jelenkamen - Majdag: Kepa in Gubno

Na Kepo grem in skozi Dovje se peljem.

Do tja, kjer se gorski potok Žakelj združi s potokom Mlinca.

Tema je še, ko parkiram avto. Nekdo je že tam.

S čelko ubiram pot še nekaj časa. Mimo Erjavčevega rovta, ki se komaj vidi. Pri ograji poležava živina in me gleda. Mali ima že zajtrk, pri mami kravi.

Korito je ob poti in kmalu bom na planini Brvog in lovski koči.

Še malo v breg in odprejo se razgledi: Debela peč, Brda, Viševnik, Mali Draški vrh, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec, Rž, Vrbanove špice, Cmir, Triglav, Mežakla..

Sonček sije skozi drevje.

Malo telovadbe čez deblo in po luštni potki naprej, pod Plevelniki.

Tudi Stenar se pridruži lepim razgledom.

Sedlo Mlinca je malo desno, Kepa na levo.

Pri Koritcu, nazaj grede opazujem majhne žabice. Zaradi sonca in lesketajoče vode se ne vidijo na fotkah.

Dovška Baba je vsa temačna na pogled, sonce žari čisto blizu.

Razgledi se širijo, vedno daljša je veriga gora. Dovški križ, Škrlatica, Velika Ponca, Špik, Frdamane police, Mangart, tudi Viš in Montaž, so na ogled. Spredaj pa zelena Planica in Borovje.

Dolg je greben Mežakle.

Opazujem vse tri doline: Krmo, Kot in Vrata in poti, ki vodijo na vrhove.

Še eden manjka, malo se že vidi. Pa ga imam, Jalovec.

Na grebenu se malo oddahnem. Gledam Visoki Kurjek, Lepo Plevelnico in greben.

Tudi tam smo že šli.

Občudujem gore in opazim gamse. Drvijo čez stezo, le dva ujamem v objektiv. Na melišču pod Plevelniki se zadržujejo.

Gubno je pred menoj.

Prijetna planinska potka se spremeni v visokogorsko. Grušč, pesek, ozki grebenčki se kar vrstijo.

Proti Kepi se že vidi, opazujem vrhove in nadaljujem po stezi pod Gubnom.

Škrlatica, Velika Ponca, Špik, Frdamane police, Jalovec, Kotovo sedlo, Kotova špica, Mangart..

Pa sem tam, kjer se potka spusti v škrbino.

Varovala so in spodaj ozek greben. Na drugi strani pa stope in varovala. Se je treba kar malo potegnit navzgor, nad rahlim previsom, med skalovjem.

Koroška valovi v meglicah.

Stezica naprej je lepa.

Viš in Montaž, na kraju gorske verige.

Pa smo spet pri varovalih. Najprej navzgor in potem sestop.

Potka pod Malo Dovško Kepo je ozka, polna grušča, speljana čez skalovje. Pazim na korak in se oprijemam skal. Tudi kamenje frči, imam čelado. Greben Kepe in križ na Mali Koroški Kepi se že vidi.

Pred mano je možak s čokatim nosom.

Opazujem ljudi, ki se vzpenjajo iz Avstrije.

Kmalu sem pri štengcah.

Pogled nazaj in razgledi.

Križ že vidim.

Še malo in sem na vrhu Kepe- 2143 metrov nad morjem.

Krasni so razgledi, stojim in občudujem gore, doline, lepo, zelo lepo.

Beljak, Baško in Vrbsko jezero, Ziljska dolina, Dobrač.

Še do naše skrinjice stopim,

pogledam navzdol po strmini, proti Jepci. Dva se vzpenjata.

Ujamem celoten greben Kepe v objektiv.

Lepo je na tej gori. Ni veliko obiskovalcev, slišim le Avstrijce. Še Mojstrovico opazim, ko gledam na zemljevidu, zeleno oazo na desni in Trupejevo poldne.

Na hitro pomalicam, potem pa po mojih grebenih in stezicah nazaj.

Adijo Kepa, naslednjič prideva z Marjano. Malo potresem, da slišim zvonček.

Ata Smrk me že gleda.

Pogled nazaj, naprej.

Pri zadnjih varovalih slikam še Zoisove zvončice.

Tudi na Gubno se povzpnem in po grebenu nadaljujem do možica.

Saj ga skoraj ni več.

Razgledi pa prekrasni. Le svetloba ni več prava za fotografiranje gora. Gledam nazaj, gledam naprej, gledam Julijce, gledam Visoki Kurjek in Plevelnike.