Jelenkamen - Majdag: Po Jakobovi poti - od Podnarta do Črnivca

Kot listi na drevesu smo,

vzklijemo, vzbrstimo,

se v vetru majemo,

na soncu pordečimo,

v nevihtah zatrepečemo,

ponoči umirimo....

Peljeva se z Blanko, z jutranjim vlakom proti Podnartu.

Lepa je pot skozi Podbrezje in Ljubno, mimo Brezij, pa do Črnivca. Lani sem jo prehodila, pa mi je zelo všeč. Ponovim jo letos in z Blanko, ki se mi z veseljem pridruži, nama je prav lepo.

Malo počakava v Podnartu, da se zvrsti kolona avtomobilov čez most. Potem nadaljujeva proti Podbrezju.

Poiščem oznake Jakobove poti, ki jih lani nisem opazila in nadaljujeva proti vasi. Sonce nežno boža pokrajino, da je korak še bolj prijeten. Ko cinglja še zvonček, mi je lepo pri duši. Hodiva čez travnik, veliko je posejane koruze.

Dolge njive se kar vrstijo. Tudi nasad špargljev je ob poti.

Prijazen kuža pride malo godrnjat, z bližnje domačije. Hitro sva prijatelja in kmalu se ne zmeni za naju. Cerkev sv. Jakoba je le še lučaj stran, zvonik se že vidi.

Drevesa ob poti so polna sadja, veje se povešajo od obilice plodov. Pri cerkvi sva in kipih pomembnih ljudi: slikarka Ivana Kobilca, pisatelj Karel Mauser in pisateljica Mimi Malenšek. Ustaviva se malo pri njih.

Na zidu pokopališča so imena preminulih dušnih pastirjev.

Cerkev sv. Jakoba je iz 15. stoletja in kar čutiš dih preteklosti.

Nadaljujeva mimo kapelice proti Taborski cerkvici Marije sedem žalosti.

Kapelice Križevega pota so tam, postaje so le malo narazen.

Hodiva ob njih, hitro sva pri cerkvici.

Trije križi stojijo le malo stran in sonček se je ravno poigral.

Cerkvica je obdana z zidovjem pred vpadi Turkov. Sediva na obzidju, gledava po okolici in malicava. Lepo nama je, občudujeva našo lepo deželo, cesto, ki vijuga med travniki in avtomobile, ki brzijo v vse smeri. Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, le vrhovi so obdani z medlo svetlobo.

Odpraviva se čez polje nazaj, proti cesti.

Drugačen je korak, če si že prehodil to pot. Ni skrbi, da boš zgrešil kakšno oznako. Klepetaš in opazuješ naravo, ki se ji že pozna pridih jeseni. Ozimnico opazi Blanka.

Jo je nekdo namenoma odložil ob Jakobovi poti, ali bi morala v smeti? Vse mogoče se dogaja. Ko se strmina izravna, se v daljavi, tam čez travnike, že vidi Ljubno in najvišji v Karavankah.

Sadja je res obilo, narava je letos radodarna.

Lepa je vasica Ljubno. Strnjeno naselje na pobočju Ljubenskega polja.

Hiše so urejene, veliko je fresk na fasadah.

Prijazni ljudje so tu doma, še hruške dobiva. Malo se razgledava okoli cerkve Marije Udarjene, zanimiva zgodba.

Vsaka cerkev nosi svoj pečat zgodovine in vse so povezane z življenjem v okolici.

Spomenik padlim v NOB je tam zraven.

Okna so polna lepega cvetja. Rože cvetijo tudi ob cesti.

Čez travnik naju vodi stezica in po lanski izkušnji, najbolj drsečemu delu poti. Pa ni hudega, le zadnji del je malo mazav. Na cesti poklepetava z dvema gospema, ki se vračata z Brezij. Še čez most, mimo kapelice Janeza Nepomuka.

Pa sva tam, kjer sem lani tavala naokoli, več kot 3.00 km daleč, pod most Peračice in nazaj.

Nisem videla stopnic pri kapelici, veje in sence so zakrivale prehod. Letos je drugače. Stopnice so že od daleč vidne, tudi vej ni. Hitro sva na vrhu, še pod mostom greva pa sva na Brezjah.

Dobrča je vso pot na ogled.

Malo se pogledava v "špeglu"

Pri Baziliki Marije Pomagaj je veliko starejših ljudi. Že na pogled mogočna stavba.

Še malo v cerkev pogledava.

Potem pa si privoščiva kofe, na sosednjem dvorišču. Lepo je tako potepanje, ni važen namen, važno je le, da hodiš. Korak za korakom odkrivaš, kako lepo nam je, če lahko še sami hodimo. Premalokrat pomislimo na tiste, ki jim to iz različnih razlogov ni dano. Gore povsod naokoli, planine in vasice posejane pod gozdovi.