Tosc, najvišji v grebenu pokljuških vrhov, nad dolino Krme.
Začnem, ko se komaj dobro naredi dan. Se že pozna na dnevu.
Nisem sama, kar nekaj jih je že na parkirišču.
Strma, s koreninami prepletena pot, se umiri pri odcepu za planino Konjščico.
Potem pa malo doli, malo gori, vse dokler se na ogled ne postavi Ablanca v grebenu.
Prehitevajo me in dohitevam jaz njih. Mali korenjak se vzpenja po gruščasti poti. Na Triglav gresta, če jima bo uspelo še ne vesta, bravo.
Fotografiram rože ob poti, to je moj namen.
Še to ne vem do kam me bo nesel korak. Le do Ablance ali naprej proti Toscu.
Nisem prave volje, pogrešam te bučka mala. Fotografiram rože, veliko je različnih zvončic, stenbergovih klinčkov, avstrijske črnivke. Tudi dlakavi sleč cveti ob poti.
Pogledujem nazaj: M. Draški vrh, Srenjski preval, Viševnik, vse je še temačno.
Nad Studorskim prevalom pa je svetlo.
Skoraj bi mi ušel jutranji sonček.
Hitro se dviga in ko sem na prevalu, je že na drugi strani Viševnika.
Ljudje hitijo, veliko jih je. Studorski preval in Ablanca.
Gledam jo in pogledujem naprej po potki do zelenega grebena. Tam se prične vzpon za Tosc. Rodica, Šija, Vogel in druge Bohinjske gore se vidijo v daljavi.
Ni ravno blizu, potka pa je luštna in grem naprej.
Že dolgo nisem bila na Toscu, debeluhu nad Velim poljem. Odmaknjena gora, vse hiti mimo proti Očaku in vrhovom okoli njega. V daljavi se včasih zablešči Bohinjsko jezero. Rudnica in Studor mu delata družbo.
Rože cvetijo. Veliki so cvetovi ivanjščice in primožki so kakor mali sončki, ki v gručah rastejo ob poti.
Pisano cvetje mi lepša poglede. Travnati greben se kar odmika, ko že mislim da sem tam, se zopet pokaže gruščasto pobočje. Pa sem, pri kamnu za Tosc.
Nisem bila velikokrat na Toscu, mogoče dvakrat, trikrat. Oddaljena je gora in bolj malo obiskana. Na začetku gruščaste steze je vse polno pisanih travniških rož, nato postaja še lepše.
Razveselim se murke, potem ji jih je vse več med travami.
O, planike, majhne in velike.
Pogled nazaj na M. D. vrh, Srenjski preval, Viševnik, greben V. D. vrha, Ablanco.
Saj komaj zaprem aparat, ga že odpiram. Spet nov šopek cvetočih planik, popona, klinčkov.
Saj nikamor ne pridem, le po travi se premikam in fotografiram.
Sem že visoko nad spodnjo potko.
Pred menoj je skalnat svet. Sem že malo pozabila to pot. Možic, pa še eden
in odprejo se razgledi na Debeli vrh, Ogradi.
Že dolgo nisem videla toliko planik.
Počasi preidem na drugo stran in občudujem gore. Z vrha se spušča trojica.
Na Triglav grejo in naslednji dan nazaj. Vrh še ni pravi.
Za skalnim grebenom se številne rožice počasi izgubijo in prevladuje drobno cvetje.
Na prvem vrhu se pokaže Tosc. Mogočen travnati vrh, ki se spogleduje s Triglavom. Nad dolino Krme pa sami globoki prepadi.
Polno nametanih skal in sneg v globoki kotanji. Irin zvonček preglasi glasnejši zvok. Iščem jih, komaj opazne so ovce med skalovjem. Spustim se v skalno globel in se potem po robu vzpenjam proti vrhu. Pogledujem globoko v dolino Krme. Gledam potke, ki se vijugajo proti vrhovom.
V mislih se podajam po njih.
Triglav je pred mano, Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici se bleščita v soncu.
Krasni razgledi, božanski! Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik,
Rž, Dovška vratca, Rjavina, Luknja peč, Dimniki.
Po Gorjanski je še sneg. Lepo se vidijo potke speljane proti vrhovom in kočam.
Kmalu imam obisk, tri dame in enega gospoda.
Dame so bolj olikane in se pasejo, gospod pa mi liže palice, sol išče. Nisem pomislila na sol in ovce, ki se pasejo. Ne upam na greben, ker vztrajno leze za menoj. Malo me bucne, pa adijo ta svet.
Potem se grejo hladit na sneg. V. Draški vrh je čisto blizu.
Spuščam se, nižje naredim počitek. Pa po zgornji stezi prihajata pohodnika in za njima kuža. Jih kar počakam, iz Gorij sta in kuža je Ajka.
Panorama je čudovita.
Utrujena je, že 10 let šteje. Priboljške imam zanjo.
Adijo Tosc, adijo Triglav.
Spet sem pri planikah in svet okoli mene je zopet bolj cvetoč.
Sestopam in s pogledom na Bohinjske gore si naredim počitek in malico.
Spodaj že gledam potko za Vodnikov dom in Studorski preval.
Družba z vrha me prehiti.
Ajka jima dobro sledi.
Pri klopci naredim kratek počitek.
Potem pa po poti nazaj proti Studorskem prevalu. Gore so vse obsijane, drugačne kakor zjutraj.
Na prevalu zmotim snemanje prihoda znanega obraza, že drugič ga srečam v hribih.
Spustim se navzdol in spotoma ujamem še kakšno rožico v objektiv.
Pri skalnem izviru dotočim vode. Planina Konjščica je vsa obsijana. Lani sva bili tam bučka moja in se po cesti spustili do Uskovnice. Pa te ni več, le zvonček mi dela družbo.
Ljudje še kar hodijo, veliko jih srečam. Še po poti malo gori, malo doli in sem pri odcepu za Konjščico. Kmalu sem pri avtu.
Po GPS sem prehodila slabih 14 km, hodila s postanki 7.30 ure in naredila okoli 1040 m višincev.
Tosc je lepa gora. In rožice ob poti naredijo potepanje še lepše.
"Sreča se najprej razkrije v očeh,
ker v njih najlepše sije njen smeh ..."
(Niko Grafenauer)
Ta pot je bila pa božanska , toliko lepih rožic in prelep razgled , kar malo orosi oči .Na Ablanci pa še nisem bila , četudi sem bila prepričana da imam osvojene vse vrhove okrog Triglava , domišljavost pa taka .Še tako naprej !
OdgovoriIzbrišiHvala Minka, toliko vrhov kot si jih prehodila ti, meni še v "naslednjem življenju" ne bo uspelo..
OdgovoriIzbrišiLepo in zanimivo. Pa korajzno tudi.
OdgovoriIzbrišiSem z Gorij, oziroma Krnice doma. Tam so bolj trmaste sorte in ne odnehajo tako hitro.
OdgovoriIzbriši