Svačica

Svačica, lep skalnat vrh nad Celovško kočo.

Spogleduje se z malo višjim Kozjakom.

Tinčkova koča, malo pred koncem je del ceste zelo razrit in avto pustim malo nižje.

Čez Zagon me žene korak.

Strm je kolovoz, ki se polagoma spremeni v stezo.

Pa sem pri odcepu, desno je opisana pot na Hribi, levo tista lovska, ki jo ne vidiš.

Naj me koklja brcne, zopet zavijem po levi. Mogoče pa najdem tisti vikend? Iščem možice, oziram se naokoli.

In se zamudim kot običajno, mnogo dalj časa. Možic na deblu, pa čez nekaj časa spet eden.

Nekaj me vleče na desno, pa uberem korake po strmini navzdol. Opa, streha vikendice, pa sem jo našla.

Tako imam v spominu, ko smo se pred kakšnimi 15. leti vračali s pohodniki in lastnikom hiške z Vrtače. Dobro si jo ogledam, že dolgo ni bilo obiskovalcev.

Ustavil se je čas pri hiški in okoli nje. Spustim se navzdol. Spomnim se stezice, ki se precej nižje priključi stezi za sedlo Šija. Zaraščena je in še bolj je zaraščena tista navzgor.

Prebijam se skozi šavje, dokler mi korak ne ustavi sneg. Dolgo plazišče, pa še pomrznjeno je. Nimam derez in druga pot me vodi skozi ruševje, neuspešno. Ostane mi še skalna grapa. Skale so suhe in lepo se vzpenjam po njih. Le strma je in naravnost navzgor. Potka in markacija, pa sem na markirani poti za Stol.

Kratek počitek in nadaljujem po stezici.

Dlakavi sleč cveti ob poti.

Trave so visoke, zelenja je povsod polno. Grem mimo komaj vidne stezice, ki vodi z lovske..

Krasen sončen dan imam in krnica v Kožnah je lepa.

Stol, Celovška špica, Srednja peč, greben Vrtače mi delajo družbo.

Stezica se vidi pod Srednjo pečjo. Opazujem melišče in mojo pot in prehod čez sedlo

Belščica.

Svet med skalami, obdan s cvetjem. Balvan in oznaka za Celovško kočo.

Vrtača, Srednji vrh, Begunjščica in Dobrča za njo.

Rožice, rožice....

Pa sem pri prehodu čez sedlo Belščica.

Tu je šele lepo, pravi skalnjak.

Pogled se ustavi na Svačici in sosednjem Kozjaku.

Svačica

Kozjak

Spodaj je Celovška koča in Mačenska planina.

Po grebenskem robu se vzpenjam. Ustavljam se in občudujem razglede.

Še malo in vidim križ na vrhu. Pustim palice pri kamnu.

Nametane so skale po grebenu in proti vrhu. Vrh je majhen, le malo je prostora na njem.

Sonček me pozdravi in osvetli križ. Svačica, 1953 metrov nadmorske višine.

Razgledi so božanski, na vse strani. Še Triglav kuka izza grebena Belščice.

Stol, Celovška špica,Vajnež, Struška, Golica, Kepa, spodaj pa melišča.

Psinjski vrh, Žingarica,

Vrtača..

Nekdo me gleda, oči ima in nos in usta in ruto zavezano okoli glave.

Lepo je na vrhu.

Sestopim po srednji poti med ruševjem, pomagam si z njim.

Obe poti, po skalnem robu in med ruševjem.

Spodaj ob Skledi, obdani s cvetjem, si naredim počitek in malico.

Potem se odpravim nazaj po lepi stezici do sedla Belščice.

Pot za Vrtačo, pa so moje baterije skoraj prazne.

Sonce jih spotoma polni, ko hodim med rožami in občudujem čudovit gorski svet.

Strmo melišče je za Vrtačo.

Srednja peč je prav mikavna.

Moje potke: leva sneg, srednja ruševje, desna grapa.

Na sedlo Šija grem in do Doma pri izviru Završnice.

Na Šiji naredim kratek postanek, tudi tvoja je ta pot, Ira moja.

Skupaj z Žakom in Marjano smo se večkrat povzpeli na Srednji vrh. V mislih ste z menoj. Še zvonček je danes nekam tiho, le včasih malo zacinglja, ko je korak bolj trd. Malo jih srečam na vsej poti. Grem še v dom pozdravit oskrbnico Marino. Na Možeh in spodnji Plot se kažeta v zelenju.