Prelepa zelena Begunjščica, s kuštravim vetrom zasanjana,
naj pesem razlega se preko trav,
tako si želim tvoj pozdrav...
Dolina Draga, Luknja, Prevala, Begunjščica, Roblekov dom, Poljška planina, Planinica, Draga, je moj namen. Čez Kalvarijo sem enkrat sestopila in dolgo me že mika pristop po tej strani.
Začetek poti je bolj vodnat, kar 6 x je treba prečiti vodo.
Potka je dobro vidna, ko sva se nazadnje vzpenjali z mojo bučko skozi Luknjo je bil ravno skalni podor in sva ubirali korake le po občutku.
Luknja in stope in zajla za lažji vzpon.
Mislim nate Ira, kako sem te nesla pod roko do vrhnje skale, potem si šla sama naprej.
Kmalu sem mimo mize z vazo in mogočne jelke.
Pot poteka skozi gozd, razgledov ni veliko. Za mano se vzpenjata dva. Prevala je obsijana s soncem.
Vse je še tiho, le krave se pasejo po pobočju. Sonček se poigrava in boža vrhove.
Večkrat sva bili tukaj, bučka moja mala in se čez Rožo ali po cesti vračali nazaj.
Fotografiram kažipot, vedno mi je zanimiv in v veliko smeri usmerja.
Moja je najbolj strma, čez kalvarijo. Nad Bledom se dvigajo baloni.
Podrto drevje je odstranjeno s poti.
Pot je lepo prehodna in markacij je dovolj.
So tudi bližnjice, toda za spremembo se držim označene poti. Veliko je korenin, ki so mokre in spolzke. Sestop po njih ne bi bil prijeten. Nekaj mladine spustim naprej.
Prve rožice ob poti in skalovje.
Moj vrh se že vidi.
Kamni so mokri in zemlja tudi, paziti moram kam stopim. Razgledi, bežni toda popestrijo pot.
Veliki vrh v grebenu Košute in Košutica.
Spominsko obeležje in strme trave. Teh se dobro spomnim. Previdnost je še večja, ko vidiš obeležje.
Nekdo hiti za mano, Andraž. Našel je mojo kremo za zaščito proti soncu, hvala Andraž.
Kratek klepet in že odbrzi naprej.
V dolinici pod smerokazi nekaj malega pojem.
Begunjščica je dolgi greben z več vrhovi. Najvišji med njimi je Veliki vrh. Nad mano je Begunjska Vrtača, škoda, da nisem šla še gor. Srednji vrh je na zahodni strani.
Vidijo se vrhovi in pod najvišjim se pasejo ovce. Tudi po pobočju čez travo je dosti markacij in pot se lepo vzpenja.
Uživam v razgledih: Koča na Zelenici, Spodnji Plot, Vrh Ljubeljščice, Na Možeh, Sveta peč, Suho Ruševje, Palec, Zelenjak, Vrtača, lepo je.
Prečim zanimiv greben, kavki sta na straži in bližam se vrhu.
Dolga Žingarica se pokaže pri sosedih in pred mano prve ovce mulijo travo.
Že kuhajo v dolini, meglice se hitro dvigajo. Le nad Zelenico je še vedno lepo.
Še greben Ljubeljščice se vidi.
Veliki vrh, 2060 metrov nadmorske višine, prihajam. Vse naokoli je zakrila megla.. Stojim in opazujem pohodnika in ovco. Kontrolo mu dela v nahrbtniku, sol išče.
Sivina zakriva že del poti. Ne ostanem dolgo na vrhu, ni nas veliko.
Pot je mokra in spolzka, previdno sestopam.
Tudi po tej strani so trave zelo strme. Še sreča da so deli poti zavarovani z debli. Petje slišim, umaknem se. Večja skupina skavtov se vzpenja in pesem se sliši še naprej.
Spet sem v mislih pri tebi Ira. Večkrat je bil ta vrh tudi tvoj in Žakov, žal vse mine.
Kar nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo. Stikam malo za cvetjem. Letos je vse nekam hitro odcvetelo.
Dom pri izviru Završnice in Srednji vrh, gledam med skalovjem.
Malo od odcepa za Zelenico naredim kratek počitek in čakam meglice, da se razgrnejo.
Pa se res, le za kratek čas.
Tudi Svačica se vidi.
Roblekov dom ima polno obiskovalcev.
Nadaljujem proti dolini. Mimo odcepa za Čez Rožo.
Nekdo nosi poleno. Robert je, vprašam ga za ime, da napišem v blogu.
Pa to še ni vse, slišim smeh dveh luštnih deklet, komaj verjamem. Polena imata naložena na nahrbtniku. Bravo punci!
Drva čakajo, veliko jih je pripravljenih.
Presenečenja so na sporedu, še dva konjenika srečam.
To pa je nekaj, prijahati na Roblek.
Pot je mokra in spolzka vse do Poljške planine.
Tam je tudi živahno. Rman in lakota krasita pot.
Tudi na planini Planinica je veliko teh zdravilnih rož.
Sestopam po bližnjicah in sem na cesti že bližje Dragi.
Še malo in zašpilim mojo pot. Še dva avta sta tam..
Avto, vsedem se, paše kot že dolgo ne. Je bila kar naporna ta moja pot.
Po GPS sem prehodila dobrih 12 km, hodila približno 7.00 ur ( 7.20) in naredila okoli 1370 m višincev, ni malo.
Lepa krožna pot je za mano in zvonček mi vso pot nežno cinglja.
V gozdove izvabljaš poti iz dolin,
da razpredeš spet vrh planin,
kjer dafne iz Drage vso pot dehte
in v ruševju spijo megle..
/Ansamble Avsenik- iz pesmi Zelena Begunjščica/
Ni komentarjev:
Objavite komentar