torek, 03. julij 2018

Puš'lc vrhov v Karavankah

Prešernova koča, Mali Stol, Stol, Potoški Stol, Vajnež, Mali vrh - krožna pot.


 Nekaj lepih vrhov nad dvatisoč, se je nabralo v tem šopku.


Odpraviva se zgodaj, da ujamem sončni vzhod. Že dolgo čakam nanj. Še pred peto zjutraj začneva z Marjeto od Valvasorja.


Skozi gozd uporabim čelko. Bližava se melišču, dan se dela. V dolini se blešči razsvetljen
Blejski grad.



 Nad nama pa.. Moj sončni vzhod  je  bolj sive sorte. Pa tako lep dan je napovedan, najlepši v tem tednu. Vzpenjava se, občudujem rože ob poti in pogledujem na vse strani.


V dolino se še vidi, Smolnik in Ajdna sta pod nama, le navzgor je vse temno.


 Prižnica, trava je mokra, ponoči je deževalo. Mrzlo je, namesto da bi oblačila romala v nahrbtnik, jih vlečeva nase.

r.



 Meglice se  podijo tudi po dolini.
 Z grebena jim hitijo nasproti tiste iz Avstrije.. Pa imajo rajanje med seboj, da je še bolj temno.
 Z Marjeto  opazujeva divjad, ki se mirno pase pod grebenom.


 Čevlji, hlače vse je mokro, me kar malo zebe v noge.






Nekdo naju opazuje, lahko njemu.



 Mraz in veter naju spremljata do Prešernova koče - 2174 m visoko. Na čaj in kavo stopiva v toplo jedilnico,  paše. Nekaj gostov je že pokonci.


 Potem si natakneva  še  rokavice  in greva proti Malemu Stolu - 2198 metrov.



 Malo se razgledava naokoli, nikamor se ne vidi in spustiva  se v sedlo.



 Ne pustiva se in nadaljujeva proti vrhu.



Govorjenje se sliši, dva prihajata  po grapi. Kmalu sva na vrhu  Stola - 2236  nadmorske višine. Najvišji vrh v Karavankah zakrivajo megle.  Kavke to ne moti.




 Malicava, začuda nič ne piha, nato se  spustiva po potki nazaj. Nekaj se svetlika tam na robu, mogoče pa še  bo. Veliko  brezstebelne lepnice je po pobočju in okoli skal.
Tudi zoisova vijolica cveti.



  Modrina na nebu in sonce se prebija skozi sivino. Medla svetloba se odbija na mokri travi.
 Dežne kaplje se bleščijo kakor biseri.


 Vedno lepše postaja in tudi obiskovalcev Stola je vedno več.




Vzpenjajo se po pobočju, travah. Najina stezica se odcepi desno, čez  melišče.



Opazujeva potke in ljudi, ki se vzpenjajo.  Grozdnati kamnokreč lepša skalne razpoke.


 Hodiva po grebenu in pod nama se odpirajo in zapirajo razgledi. 
 Prva murka  letos.



Tudi vrhovi se grejo skrivalnice.  Gledališče v naravi, prav lepo in zanimivo. Vse vidiva in trenutek kasneje zopet nič.  Sonce naju ogreje in posuši mokre čevlje.  Oblačila so zopet v nahrbtniku.
 Potoški Stol - 2014 m šteje v višino.



 Stol za njim so zopet prekrile meglice. Tudi Vajnež se trenutno skriva za njimi.




 Pa se zastor  dvigne in vse je na ogled.  Ko se obrnem je  tudi najin Vajnež  ves sijoč.





Počasi se vzpenjava proti vrhu.



Mislim nate bučka moja, ko gledam znane vasice pod menoj.



Komaj nekaj let si štela, ko sva se prvič podali na Vajnež. Udeležili  sva se pohoda na najvišji vrh, občine Jesenice. Lovila si igračko, ki se je kotalila po pobočju pred teboj.


 Potem sva se še večkrat potepali tukaj. Prehodili  krožno  pot po delih, ali v celoti. Zvonček tiho cinglja, ko se sklanjam nad cvetoče grmičke in me spominja nate.


 Pa sva na Vajnežu - 2104 metrov visoko.


 Martina in Boštjan sta že na vrhu, prehitela sta naju na pobočju. O, lepo se vidijo gore: Mali Stol, Stol, Celovška špica, Vrtača, Svačica.



Tudi v dolini je lepo. Fotko nama naredi Boštjan in tudi jaz ju ujamem v objektiv.


Le svetloba ni prava, ozadje  je čudovito. Nadaljujeva po grebenu in  uživava v razgledih, 
ki so in jih ni.


 Na zadnjem, zelenem vrhu prepadnih sten se vidi  Mali vrh.


 Prav zanimivo je najino potepanje. Jutranja sivina se je spremenila v krasen  dan.



Struška, Belska planina, Golica,  Komnica, Dovška Baba, Kepa  kukajo iz meglic.  Tudi Mačenski vrh, Psinjski vrh in  del Žingarice  je na ogled.


 Še Triglav se pokaže, visoko nad pokrovom, ki zakriva Jesenice. Dolino ujeto med vrhove.


 Spustiva se navzdol, pred nama je zadnji vzpon.




Mali vrh - 2017 metrov je visoko, spodaj pa prepadi.


Skalaška je mikavna kot vedno in razgledi proti Kepi so krasni.


 Ovčji vrh je ves zelen in Celovška koča spodaj  se dobro vidi.


Spustiva se po pobočju Belščice. Do bivaka -Betonske morava priti, korak je previden. Opazim planike med travo, cvetijo.



 Dolg  je spust po pobočju, da sva na stezi. Bivak je vedno bližje.  Bivak na Belščici  in koča na Hrašenski planini sta le malo narazen.



 Konji se pasejo, tudi ovce se slišijo.


Dobro se vidi poljanska cesta in  hiše na Kočni, ko približam.


Zadnji postanek in spustiva se navzdol proti Urbasu.



V spodnjem delu je nekaj podrtih dreves in potreben je obhod in malo telovadbe. 
Pri Urbasu  iz cevi dotočiva vodo.


Nadaljujeva mimo Potoške planine in po zgornji poti  proti Valvasorju. Lepa krožna pot je za nama. Vendar ne občutim tistega notranjega zadovoljstva. Del mene je odšel s teboj, Ira. Le tvoj zvonček je ostal z menoj.


 Po GPS sva  prehodili 14.3 km, hodili s postanki 9, 20 ure ( hoje pr. 8.00 ur)
 in naredili okoli 1330 m višincev.



 Pogrešam te...

Verjemi, da zmoreš in si že na pol poti do cilja. 
(Theodore Roosevelt)

Ni komentarjev:

Objavite komentar