Jelenkamen - Majdag: Blejski Vintgar

Ne išči vedno zvezd pri meni, je včasih tudi v meni - noč..

Dolgo so letos odpirali mostičke skozi sotesko Vintgar. Zadaj po cesti za pokopališčem se odpravim. Lipe cvetijo.

Gledam proti Homu, vse je zaraščeno, vse zeleno.

Pri slapu Šum se že drenjajo, veliko je obiskovalcev. Tujci, različne govorice slišim.

Povzpnem se po stopničkah.

Tudi tu je polno ljudi. Kupim karto in kokto, pa se malo zaplete pri vračilu denarja. Prodajalka je malce zbegana od takšnega navala.

Hodim in opazujem kaj je novega, da je bilo tako dolgo zaprto.

Novi deli betonirane poti so na začetku, pa ograje in deske na mostičkih so popravljene.

Vrata v nebesa so odprta.

Veliko je sprehajalcev, skoraj ne morem ujeti trenutka brez ljudi, ko fotografiram mostičke.

Zjutraj sem mislila iti, pa je deževalo. Bilo bi manj obiska. Čudovita je soteska Vintgar, ujeta med Hom in Boršt. Z zelenjem in drevjem porasle skale še povečajo vtis nedostopnosti. Lepa je reka Radovna. Vsa zelena se peni in buči, ko hrumijo brzice čez skoke v tolmunčke. Na koncu soteske pa se spušča v slap Šum. Kmalu po odlivu iz soteske, se kot desni pritok izliva v Savo Dolinko. Večkrat se ustavim in občudujem lepoto reke, ujeto med skale.

Umikam se sprehajalcem in jih prehitevam.

Lojzov bazen je še vedno globok.

Mostički se vrstijo, reka se peni in kmalu sem pri koncu.

Pri vratih se soteska konča, a lepo je še naprej.

Naj se vrnem čez Strmo stran ali čez Hom? Časa imam dovolj in sonce prijetno greje.

Čez Hom nama ni uspelo skupaj prehoditi poti, Ira moja.

Tudi na tej strani je polno obiskovalcev.

Avtomobili so parkirani vse do restavracije.

Na ovinku zavijem po potki levo in sem na parkirišču za Hom. Še skozi pašno ograjo grem in po strmem kolovozu naprej.

Klopco vidim in spomenik ob njej.

Potke navzgor pa ne, vse je zaraščeno. Vrnem se in nadaljujem po kolovozu.

Občasno s pokažejo razgledi na Babji zob in hiše spodaj.

Veliko je odcepov po gmajni. Ko se široki kolovoz nadaljuje preveč na desno, prečim gozd v levo in nadaljujem po drugem, ožjem.. Vmes ujamem še kakšno stezico in sem na vrhu.

"Hura uspelo mi je," napis na skrinjici je kar pravi, ko je toliko poti.

Že dolgo me ni bilo tu gori, kakšnih 20 let. Je res že čas.

Z vrha ni razgledov, je pa prijetno hoditi in poslušati življenje gozda.

Zvonček zadaj tiho cinglja, z mano si Ira. Spustim se navzdol, vlake in potke se kar vrstijo.

Gori, doli povsod jih je polno. Grem malo pogledat kam kakšna vodi. Lepa pot, pa bo predaleč nazaj do avta, Blejski grad in jezero gledam. Nekje v Zasipu bi prišla dol.

Pa se obrnem nazaj do druge. Ta mi ni dobra, preveč drsi. Opazujem razglede skozi drevje, Blejsko Dobravo moram videti in se potem spustiti navzdol.

Mimo klopce in podrtega bivaka me vodi pot.

Zanimivo in luštno je moje potepanje, težko bi še enkrat šla po istih poteh. Vidim ga, pokopališče in hišo, ki sameva na polju pred njim.

Razgledi skozi drevje so kar dobri, le malo zamegljeni.

Na znani stezi sem, ki se strmo spušča nad sotesko in železniško progo. Ni varna ta pot. Čez njo je podrto drevo. V tej strmini ne upam lesti čez in nadaljujem po kolovozu. Grem mimo mojega drsečega kolovoza, vidim bližnjice, ki se spuščajo navzdol po gozdu. Pa hodim kar naprej in pri široki cesti, ne vem kam vodi, naredim velik ovinek v levo.

Opazujem pokopališče na Bl. Dobravi, Potoke in Moste na drugi strani

in GBP.

Malo telovadbe in nekakšen križ.

Zopet sem na stezi nad progo, le pod podrtim drevesom.

Pred desetletji smo hodili po njej nabirat gobe na Hom. Čas beži, vse se je spremenilo. Zarasel se je Hom in prepleten je s številnimi vlakami. Hodite raje po opisanih poteh ali se peljite do sv. Katarine in od tam na vrh Homa.