Prednje Robičje, Slemenova špica

Prednje Robičje in še kaj...

Peljem po vršiški cesti, lepša je kot lani. Prehitim nekaj kolesarjev in se ustavim pri Ajdovski deklici. Prisank, prednje okno se blešči.

Vršič, večja družba se ravno odpravlja. Parkiram in se odpravim po moji potki.

Pogledujem proti goram, sonce jih je osvetlilo.

Okoli mene pa je lepo.

Drobne rožice delajo potko še lepšo.

Vrh Vršiča, Sovna glava, še Triglav se vidi.

Preval Vratca, proti Hanzovi je še veliko snega.

Tudi globel proti Slemenovi špici je zalita.

Prednje Robičje je na desni. Dve leti je odkar sva se nanj povzpeli z Iro. Ni ravno primerna za majhne bučke, sem ji morala pomagati. Dve stezici sta skozi ruševje. Desna je grebenska, to vem.

Kam vodi leva pa ne in grem malo pogledat. Sneg, pa zopet sneg.

So pa lepi razgledi na Šitno glavo, Mojstrovko, Mangart.

Pa malo lepe potke in strmina v ruševje.

Ne grem in obrnem se nazaj. Spotoma se povzpnem do skal, kjer cveti avrikelj.

Obidem sneg pri začetku Prednjega Robičja in že sem med cvetjem.

Cvetoča pot.

Zanimiva je ta grebenska. Zelo podobna vršnjemu delu Kumlehove glave. Debele veje in skalovje, pa kamenje se kar vrstijo.

Pravo gorsko vzdušje. Gledam proti sedlu, Šitni glavi, M. Mojstrovki, Mangartu..

Lepo je! Pred menoj se že vidi vrh.

Mangart in greben Ponc, spredaj Slemenova špica.

Križ je nekam majhen.

Prejšnji "tekač," je bil večji in lepši. Bližam se vrhu in uživam v razgledih.

Šopek encijana je pred križem.

Polomil se je, del leži ob strani.

Škoda, prav poseben je bil. Kot bi hotel zbežati v dolino.

Fotografiram in uživam.

Visoka peč, Ciprnik, Vitranc, zadaj pa dolgi greben Dobrača.

Zadnje Robičje.

Lepo v okljukah, se vije stezica do Erjavčeve koče.

Sestopam po grebenu, pa malo po poti in sem na Vratcah.

Stojim in razmišljam. Na Vrh Vršiča bo tudi Ira še zmogla. Pa jo uberem proti Slemenovi špici, po spodnji poti. Snega je veliko, se pa lepo hodi po njem.

Kopno, pa zopet sneg in to se ponavlja vse do Slemena. Žabica čaka ob poti.

Prednje Robičje, Zadnje Robičje, Vavovje, Kumlehova glava, Veliki Kumleh.

Pred daljšim snežiščem si nataknem dereze.

Pri večji skali nekaj slišim. Pripravim aparat, mogoče je pa gams.

Čakam, pa se prikaže Majda.

Smejiva se, če bi se zmenili bi nama težko uspelo. Dve Majdi na kupu in iste smeri ubirava. Jaz grem še na Slemenovo špico, ona pa na Prednje Robičje.

Vzpenjam se proti Slemenu. Nunke cvetijo in mali alpski zvončki. Le avriklja nisem videla, ga je pa videla Majda P. ... Jalovec, skozi drevje se že vidi.

Mojstrovke

Hodim po robu in gledam v zatrep doline Tamar. Mimo Črnih vod že dolgo nisem šla na Sleme.

M. V. Z. Mojstrovka, Travnik, Šite, Goličica, J. Ozebnik, Jalovec, Kotovo sedlo, Kotova špica, Mangart, Vevnica, Strug, Z. S. V. M Ponca, vse je pred mano.

Jalovec je vedno lepši, meglice se umikajo.

Slemenova špica. Na vrhu je skrinjica z žigom, vpisne knjige še ni.

Še skakalnice v Planici pogledam, potem se odpravim nazaj.

Vse je na ogled.

Skupina prihaja in dve kosmati bučki. Lepo jim je, moja bučka pa doma počiva.

Spuščam se in vzpenjam in srečujem pohodnike. Veliko jih je in to večinoma mladih.

Nadzor iz Robičja.

Na snegu je že dobro vidna steza. Opazujem ljudi, bodo šli bo Hanzovi, ali se samo tam vračajo...

Dobro jo šibam.

Na sedlu slišim, da me nekdo kliče. Majda se vrača iz Robičja. Se komaj opazi med rušjem.

Skupaj sestopiva do Vršiča.

Razgledi na gore so lepši.

Na Vršiču postaja živahno.

Živahno je tudi po vršički cesti, poletna sezona se je začela .

Po GPS sem prehodila dobrih 7.00 km, hodila s postanki 5.30 ure in naredila okoli 550 m višincev. Je pa zanimivo, zadnji del Prednjega Robičja mi GPS ni snemal.

Isto kot pri zadnjem vzponu, pred dvemi leti..