Na Golici

Pride čas, ki nikdar ne mine, ko zasanjamo se v spomine.

Ubiram korake mimo Korlnovega rova in slapa Bašar.

Z menoj si bučka moja, tvoj zvonček rahlo zvončklja tam zadaj.

Po zimski se vzpenjam, dobro je označena pot.

Lepa steza, ki se strmo vzpenja.

Skozi drevje mi mežika sonce, se razprši med vejami in riše figure po gozdnih tleh.

Očak v daljavi je komaj viden, zakrile so ga sončne meglice. Varoval čez skalovje je dovolj. Še delni obhod je urejen.

Le po skobah je nadaljevanje za vse.

Lumpa mala, vedno si jo ubrala kar po skalah in bila prva na vrhu.

Za silo se pokažejo: Debela peč, Tosc, Rjavina, Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica, Jerebikovec.

Koča pod Golico se že vidi, sončni žarki se odbijajo od nje.

Ljudje so tukaj, že hitijo proti vrhu. Pozdravit jih grem v kočo, jim zaželim dobro jutro.

Naredim kakšno fotko, potem pa nadaljujem. Prijetno je tu.

Kati in Dragica že strežeta goste, ne motim ju dolgo.

Vzpenjam se po pobočju in mislim nate, Ira moja.

Ošvrknil te je el. pastir in potem si vedno hodila daleč stran.

Na vrhu Golice je nekaj novega. Ograja je ob robu in ovčice ne morejo do klopc.

Stojim in gledam, tudi po Koroški je slaba vidljivost. Vpišem se v knjigo in se spustim do spomenika Alojzija Brinška.

Piha, gore proti Mangartu so vse zamegljene. Le Klek, Dovška Baba, Gubno, Kepa, Komnica se vidijo pred menoj.

Preveč je mrzel veter za malico in povzpnem se nazaj na vrh Golice.

V dolini pa so vasice obsijane s soncem. Obrisi Karavank in Julijcev še vedno zamegljeni krasijo moj razgled.

Hodim po grebenu,

se spustim v sedlo in zopet ob robu na Krvavko. Kapelčni vrh se skriva za pogačicami in zlaticami.

Nekdo se že spušča po strmini. Koprive čutim skozi hlače, cela njiva jih je.

Greben se prevesi in bližam se Mali Golici.

Kolesar je na stezi, začudeno ga gledam ko grem mimo.

Pa me sprašuje za pot v Avstrijo in gleda v karto na telefonu. Ne razumeva se najbolje, jaz malo po nemško on po angleško.

Gledam nazaj in gledam naprej, na pobočja pod Malo Golico. Polno je rožnatega gadnjaka, avstrijske črvinke in drugih pisanih rožic. Še arnika cveti.

Dve pohodnici občudujeta cvetje in silhuete gora, le malo stran.

Znanki sta, Monika in Anita.

Malo poklepetamo in naredim nekaj fotk. Že dolgo se nisva videli z Moniko.

V hudi strmini proti Krvavki kolesar obupa in se obrne.

Lepo je srečati znane obraze v hribih.

Julijci so še vedno zamegljeni.

Ne grem še od tu bučka moja. Vsedem se na travo in se prepustim spominom.

Tu je najin travnik, za zmeraj. Na krilih vetra, ki te ponese na vrhove in te nežno odloži na cvetoče poljane. Spomladi bova uživali v vonju belih princesk. Na jesen v zlatih macesnih in poleti v pisanem travniškem cvetju.

Le v snegu se nisva sprehajali skupaj po Golici. Spomini hitijo in se prepletajo.

Tvoja kosmata bučka se komaj vidi iz cvetja, ko občudujeva poljane belih princesk.

Zlate sončke na skalah in modre čaše encijana.

Vedno se boš potepala z menoj, kamorkoli že grem. Adijo cvetoče poljane, adijo Golica...

Sestopim na sedlo Suha in nadaljujem proti Markeljnovi planini.

Že dolgo nisem šla. Lepa pot, večinoma poteka skozi gozd, le proti koncu je nekaj skal in peska.

Hitro sem na planini. Živina se že pase.

Kar po stezi čez cesto nadaljujem in sem na gozdni cesti skozi Savske jame. Ni ravno najlepša ta cesta, vendar vozijo po njej. Pri Korlnovem rovu je vse zaparkirano. Tudi navzdol ob cesti je polno avtomobilov. Uživa tudi moj mali GPS, ni snemal celotne poti.

Prehodila sem približno 11.00 km, hodila s postanki 5.40 ure in naredila okoli 900 m višincev.