četrtek, 21. junij 2018

Vrhovi nad Soriško planino cvetijo

Dravh, Lajnar, Slatnik, Šavnik, Možic, 
cvetoča pravljica nad Soriško planino.


 Pisano cvetje krasi stezice in pobočja. 




Sonce je že obsijalo  Litostrojsko kočo, čeprav je ura še rana.




 Zemljišče  je lepo izravnano. 


 Ob robu se vzpenjam in potem po kolovozni cesti proti sedlu.


 Je kar malo hladno jutro, pa strmina kmalu naredi svoje. Na sedlu gledam proti Sorici,
 Baški grapi. 


Veliko je  raznolikega cvetja, tudi trava je visoka. Lilije, kranjske in turške izstopajo med  njimi. 




Vzpenjam se proti Dravhu. Pokaže se Triglav, pa le za kratek čas. 



 Jutranje meglice zakrivajo Julijce, da so pogledom nedosegljive. Dravh - 1548 metrov je visoko. 



 Razgledi proti Črni prsti in  bohinjskim goram so vedno lepši. 










Pred menoj je  naslednji vrh, Lajnar. 


 Zvonček komaj slišim, ko se spuščam ob robu ograje proti sedlu. Mislim nate Ira moja, težko mi je. 
Lilije cvetijo med travami,  krasijo pogled med pisanim cvetjem.


 Malo strmine in sem na vrhu Lajnarja - 1549 metrov. Nekaj gradijo..




  Kupola krasi vrh, ob njem pa klopca in zanimiv steber z napisom.




 Hodim po Rapalski meji, pod grebenom so vojaške kasarne.  


  Spustim se zopet navzdol, par se vzpenja na Dravh in spotoma nabira materno dušico. 


 Mali in Veliki Slatnik sta moja naslednja vrhova. Ubiram korake ob ograji, 
se pomaknem malo od roba in zopet nazaj.



  Na grebenu je žig, za Slatnik.


 Lepi so pogledi po zelenih vrhovih, v Baško grapo stisnjeno med hribe,
 Črno prst in kočo na njej.




 Hotel za ovce se že vidi, le še navzdol se  spustim, pa sem tam.



 Apartmaji so urejeni, dvorišče ograjeno, le ovčic ni nikjer. 



Pa se zopet povzpnem malo višje, da se razgledam naokoli. Možic na desni je že na ogled. 


Prihiti nekaj za menoj, pastir Boris dirka naokoli.


 Že hiti na Šavnik pogledat za ovčicami.  Drugi časi, drugačni pastirji, bolj tekač je na pogled.


 Ga že ni,  na spodnji potki za Šavnik ga opazim.



 Tam bo tudi moja pot, na Šavnik greva. Ni nama uspelo, da bi skupaj ubirale to pot, vedno  sva jo preložili. Daleč navzdol se spušča stezica v globel. Potem pa se zopet vzpenja na travnati vrh. Skozi gozd je lepa potka, vedno se najde nadaljevanje. Spodaj  se na robu vidi opazovalnica. Le malo pred njo je smerokaz za Črno prst in Šavnik. 


Pot skozi trave je bolj slabo vidna. Na robu gozda se sliši  blejanje ovac. 


Sonce riše sence po gozdu.


 Ovce se odmikajo, ravno na potki so. Pa grem po levi, da jih ne motim. V začetku je dobro vidna. Potem pa se začnejo visoke trave in komaj zaznam kje naj hodim.


 Proti vrhu moram, ki je nad menoj. 


 Pri podrti smreki  pridem na lepšo stezico. Tisto naravnost, ki so jo zakrivale ovce. Še kakšno markacijo srečam, zakrito s travami in cvetjem.  Šentjanževka cveti.


Vrh Šavnika -1574 metrov visoko. 


Da je lep razglednik,  je rekel Boris in vreden ogleda.






 Razgledi so res lepi, Bohinjsko jezero se blešči v zatrepu doline pod Pršivcem. Pred Studorjen in Rudnico se vidi Ribčev laz in cerkvica. Vasice so posejane naokoli, Bohinjska Bistrica je pod menoj.


Šavnik, je ime  zaradi cvetja, šavja, se sprašujem.  Gledam proti Možicu na nasprotni  strani.


Vpišem se v knjigo, žigi so na vseh vrhovih. 


Spustim se po potki  navzdol in se zopet vzpenjam navzgor. Mimo krokodila, ki mežika v sonce 


  Na  kolovozu sem, ki se počasi vzpenja proti Možicu. 
Pa sva ga Ira,  pa  le  zvonček tiho zacinglja.
 Malo je od odmaknjen Šavnik od ostalih vrhov in po vpisni knjigi sodeč, nima veliko obiska..


 Mračnice krasijo kamnito škarpo ob poti.


Slišim  glasove na Možicu. 



Kmalu ju tudi vidim, Božo in Lojze počivata v zavetju kupole. 
Piha na vrhu Možica -1602 nadmorske višine.



 Malo poklepetamo, se slikamo in občudujemo razglede.


 Blejsko jezero se danes ne vidi istočasno z Bohinjskim. Za Babjim zobom je vse zamegljeno. Ko doma povečam sliko, pa se razloči grad in otoček. Vanež cveti pod kupolo.



 Naredim kratek počitek, obdana z rumenim cvetočim šavjem.  Lepo  za pogledat. 


Malo pokukam še v vhoda pod kupolo, pa ne grem daleč.


Spustim se  naravnost po gruščasti stezi, se  na robu obrnem  proti levi, ki jo vedno gledam. Pa ni dobra izbira. Sestop po desni se priključi markirani poti  za Možica.  Moja pot pa se vije nekaj časa skozi gozd. Potem pa po strmih travah in sestopim le malo pred Litostrojsko kočo. 



Po GPS sem prehodila 10.00 km, hodila s postanki  6.00 ur in naredila okoli 800 m višincev.



Lepo je bilo čeprav boli,  pogrešam te Ira, zelo.

Sprejmi vse, kar ti pride na pot.
Uživaj v rožah,
prepusti se sončnim zahodom,
dežju in ptičjemu petju.
Vse vsrkaj vase.
Ni poti do sreče, sreča je pot.!
/Wayne W. Dyer/

Ni komentarjev:

Objavite komentar