Odšla je za vedno, Ira moja...

Bučka moja, nosim te v park, solze mi polzijo po licih.

Čisto majhna,  osem tednov stara si marca  2004 prišla ..  Bila si rjava lisička, ki se je z leti spremenila v črno potepinko.

Tvoje majhne tačke so se vzpenjale na dvatisočake.

 Kuceljni,  planine, so bili lepi brezskrbni potepi s teboj.

 Si jo včasih tudi kakšno zagodla, raziskovala  malo po svoje. Pa se je  dobro izteklo. Lepo  nama je bilo. Včasih sva se veselili z družbo in pasjim prijateljem Žakom. 

Že dolgo ga ni več.

 Ptički žvrgolijo le zate.  Narediš nekaj korakov, obstaneš in gledaš  v eno smer.  Kot bi si hotela vtisniti v spomin te zadnje trenutke.

Čutiš, da se bliža konec. Že dalj časa mi povsod slediš. Čakaš, da pridem domov, pomahaš z repkom, vedno igriva in vesela. Težko mi je, postavim te na travo ravno pokošeno. Povaljaš se po njej. Vem za diagnozo, rak.  Bilo je tako nepričakovano, kar naenkrat, dokončno, le nekaj dni od zadnjega pregleda.

 Nisem te hotela pustiti že tisti dan, da odideš  za vedno. Še tri dni boš z nami, da se poslovimo od tebe. Ptički skakljajo okoli tebe, ne zmeniš se zanje. .

 Zakaj  niso ugotovili to že prej, preiskali bule, niso nevarne so rekli. Pa sem te peljala, ker si težko dihala. Starost je kriva, ti dali infuzijo, potem pa kar iznenada. Ne bi te mučila po poteh, ki so ti povzročale bolečino. Hodili bi samo po ravnem, po mehkih stezicah, če bi vedela.

 Še v Krmo sva sva se peljali in malo hodili, z nahrbtnikom na rami, to si imela rada. Stojim in jočem, boli me. Veliko lepega sva preživeli skupaj, nepozabnega...

 Bojevala si se sama, zelo te je moralo boleti, nisem vedela. 

Vse do petka 1. junija. Ponoči te je od bolečin metalo ob stole, krči. Zjutraj sem te peljala.  Opozorila  sem  na notranjo bulo. Že dolgo nisi mogla čez večje kamne, težko si dihala. Pa vendar vedno  čakala ob nahrbtniku, da greva. 

 V četrtek 7. junija zvečer, se morava posloviti. Sama si zjutraj hotela iti v park, hodila si, nisi hotela da te nesem.  Uživala  si na travi in potem v miru sedela. Tudi nazaj si hodila sama, se malo ustavila, pa zopet nadaljevala.

 Vsa mirna si ure presedela na travi, opazovala in veliko pila. Zvečer pa bo vsega konec. Ne boš več letala za metuljčki, ki ti frfotajoče odletijo pred smrčkom. Ne boš več sedela med rožicami. Vonjala  cvetočih narcis in  si utirala  pot v rumenih regratovih poljanah.

Veliko veselje je bilo potepanje s teboj. Ptički bodo še vedno prepevali najine pesmi, le tebe ne bo več poleg mene. Peljeva se proti zadnji postaji, kjer boš izstopila za vedno. Ustavim se ob gostišču. Še malo se sprehodiva po travi, imava še nekaj minut. 

Vem da čutiš, da je to najin zadnji sprehod.

 Vsa si ubogljiva, hodiš, se povaljaš, nočeš nazaj v avto.

 Pa moram, težko zadržujem solze. 

Tam sva, objamem te in ti tiho govorim, bučka moja, ljubica moja rada te imam. 

 V trenutku je vsega konec. Ti si, ne morem več, solze polzijo. Odšla si, ne boli te več. Lepo nama je bilo. Vedno  boš z menoj, Ira moja. 

Ostali so spomini in tvoja slika na steni.

 Adijo, ti moja mala kosmata bučka.