Osti jarej sredi gora - Visoki Mavrinc...

Moram na goro med vrhove, ne da mi miru.

 

 Hodim po potki....

 

Zakaj? Me spreletavajo misli.

 

Zakaj je bila potrebna dvojna smrt na Višu. Razmišljam o Igorju, dotaknilo se me je. Preveč, kot bi bil eden najbližjih. Pa smo se komaj poznali, vsega skupaj le trikrat srečali. Prvič pred leti ko smo ubirali meni najdaljšo in obenem najlepšo gorsko turo. Od Montaža do Viša in prehodili vse tri ferate: Po poti Leva, C. Merlone in A. Goitan. Naša skupinica se šele  vzpenja proti Montažu,  ko hitrih korakov nekdo že sestopa. Znan se mi zdi pa kar butnem," si ti Igor, Majda sem" in mu molim roko v pozdrav. Začuden me gleda, "Majda, katera?" "Majdag, " se popravim, "tista ki včasih napiše kaj  o Lojzu". "A tako," se zasmeji in mi stisne roko. Predstavim mu še ostale, ki so že malo naprej. Kratek klepet in že odbrzi proti dolini. Še dvakrat smo se srečali, obakrat ko se mi  že vračamo iz Svinjaka, Igor in Tatjana se šele vzpenjata. Hiter je bil, se obrneš pa ga že ni več. Usodi ne uideš. Komaj verjamem, da se zgodi to nekomu v gorah, ki pozna skoraj vsak kamen. Prebirala sem njegove komentarje, občudovala zapise o poteh, smučariji,  včasih kar malo Zlodejsko zlobne, pa vendar je opisoval, ni se hvalil, delil nasvete in reševal življenja.

Hitro sva na grebenčku z mojo Iro.

 

 

 Snega je le še za vzorec v zadnjem ovinku.

 

 

Vrh, Visoki Mavrinc je pred nama 1562 metrov visoka gora, ali Špica v Sedelcih tudi pravijo.

 

Sonce nežno boža gore, le Krnica spodaj je v senci.

 

 

 

 Sedim na klopci in zopet me preganjajo misli o Igorju.  Gore, ljube gore so mu bile življenje in gore so  ga tudi vzele. Le kaj se je zgodilo, to vesta le onadva. Kako hitro je vsega konec, to te prizemlji. Le trenutek pa te ni več. Pomlad je prišla najlepši čas, čas novega življenja in tudi čas smrti. Vedno več izkušenih gornikov odhaja v gorah, za vedno. Odleglo mi je, ko sedim tu med gorami in se  v mislih sprehajam po vrhovih. Mojstrovka  je vsa sijoča in pod mano se vidita obe koči.

 

 

 Sonce je vedno višje in svetloba se pomika čez Prisank.

 

 

Gledam proti Kumlehovi glavi, mika me.

 

 

 

Vpišem se v knjigo in napišem Kumleh, mogoče nama uspe.

 "Adijo Mavrinc, adijo Igor in Tatjana,"

se poslovim in po grebenčku nadaljujeva proti Kumlehovi glavi.

 

 

Strmo se vzpenja pot čez prepletene korenine.

 

 Mimo možica in okoli skalovja pa sva na  stezici, ki preči pobočje

 

 

 Sneg je pred nama in to pomrznjen, ne bo šlo.

 

Imam dereze, lahko  ga je višje še več.

 Kumlehova glava mi z Iro še v kopnem ni  lahka in se obrneva. 

 

 Spuščava se po stezici in opazujem kurice, ki počasi  spreminjajo barvo.

 

 

 Zopet zgrešim klopco bolj na desni je pri sestopu. Na cesti sva, avto odbrzi mimo.

 

  Odpeljeva se pogledat  še spečo deklico v Prisankove skale.

 

 Svetloba sili skozi srčasto okno in deklica sameva. Tišina je na vršiški cesti,

 le malo prometa je na njej.  

 

 

  Lažje mi je. Igor je pustil  pečat, ki ga čas ne bo izbrisal. Pogrešali ga bomo. Njuni svečki sta dogoreli in našla sta svoj mir.

 

 Osti jarej- ostala bosta mlada med gorami..

 

Včasih me enostavno odnese v višine,

v večnost, v sanje,

v dih svobode s preprosto željo

še - naj se ne neha ta trenutek

ko za delček časa začutiš

vso mogočnost večnosti!

 / Tomaž Humar/

Osti jarej!