Ne morem mimo Martuljških gora, vedno so tako vabljivo lepe.
Malo pred Zelenci parkiram.
Prečiva mostiček, Sava Dolinka se svetlikajoče vijuga skozi trave.
Gledam Ponce v daljavi, ko stopam po kolesarski poti Jureta Robiča.
V smeri Rateč greva, pomlad se že pozna, travniki so pognojeni in vonjave se širijo. Razgledna hiška na Zelencih je vedno bližje in veliko je kozolcev ob poti.
Sonce se počasi pomika čez greben in svetloba se širi čez travnike.
Labirinti, je oznaka ob poti, ne vem kaj je to. Si nazaj grede malo ogledam.
Ciprnik in Visoka Peč se mi skoraj vso pot nasmihata.
Veliko prometnih znakov je prislonjenih ob cestarski bajti.
Pa sva pri nekdanji železniški postaji v Ratečah.
Včasih smo se šolarji z vlakom peljali gledat skoke v Planico. Pred 51 leti, aprila 1966 so ukinili progo Jesenice- Planica. Na delu trase nekdanje železniške proge poteka sedaj kolesarska pot, ki povezuje občino Kranjsko Goro s sosednjim Trbižem.
Po njej vodi tudi Jakobova pot, označena z rumenimi školjkami.
Nasmehnem se, ljudje so iznajdljivi luštna hiška je ob poti.
Rateče, razpotegnjena vasica je na desni, hiše so pomaknjene v breg.
Zadaj pa gozdni posek -Tromeja.
Lepo je opazovati pokrajino okoli sebe. Ptički se ženijo, preletavajo cesto, se ustavijo za trenutek, žvrgolijo in že jih ni več. Pesem gozda me spremlja vso pot.
Opazim školjko na drogu, prva na današnji poti.
Gledam proti mejnemu prehodu, ki sameva in hiše ob glavni cesti tudi. Zaprte trgovine kamor smo včasih nosili denar. Posel jim je cvetel in trgovinic je bilo vedno več.
Opa, še ena školjka. Žal komaj vidna, ogrodje cestnih znakov jo prekriva.
Prečiva Slovensko - Italijansko mejo. "Sedaj sva pa že v tujini", se pogovarjam z Iro,
ki drobno stopiclja po cesti.
Gore, vedno več se jih vidi.
Po poti prihajata kosmata bučka Tori in gospodar.
Iz Rateč se vsako jutro sprehodita do Belopeškega jezera ali kam drugam. Opazujeva gore in jih komentirava, " Mangart se bo kmalu pokazal", mi reče. Kratek klepet in odidemo vsak v svojo smer.
Nadaljujeva po cesti in gledam vrhove, ki štrlijo visoko v nebo.. Tudi smučišče na Višarjah se vidi, še daleč je do tja kamor vodi Jakobova pot.
Skozi drevje se pokažejo hiše, belopeška vasica Bela Peč. Tudi kakšen kolesar se pripelje.
Pod nama brzijo avtomobili proti Belopeškim - Mangartskim jezerom.
Pri leseni hiški pomalicava, ne greva več naprej.
Dovolj bo za Iro. Pogledati moram še kam naj naslednjič parkiram avto. Spustiva se po cesti vse do glavne ceste Rateče -Trbiž.
Se bo že kaj našlo.... Vrneva se na kolesarsko in se vračava nazaj.
Kolesarjev je vedno več.
Pogledujem proti goram, tudi bližnjica za jezera je ob poti.
Pa sva zopet na meji.
Hodiva po naši lepi Domovini, Rateče in Tromeja in ptički, vse je še lepše.
Labirinti, smerokazi so ob cesti, pa malo raziščem še to.
"Nekakšne točke so za boljše počutje, tudi za sex pomagajo" mi razlaga sprehajalec.
" Potem pa je za pogledat," se mu smejim.
Greva mimo Doma Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti.
Na koncu naselja zavijeva levo, pa sva tam.
Zastavice plapolajo,
v kroge naloženo kamenje
in na drevesu napis, čemu je namenjen ta krog.
Ogledava si enega, Ira je že utrujena in še kar nekaj poti je pred nama, pa greva nazaj proti kolesarski. Tik ob cesti je še en krog, še tega pogledam, potem pa nadaljujeva.
Labirinte v čarobnem gozdu si bom drugič posebej ogledala. Gore se počasi skrivajo za hrib, le Ponce se vidijo in Ciprnik ter Visoka Peč.
Že vidim cerkvico v Podkorenu in Sava Dolinka se še bolj blešči.
Še malo po potki in sva pri avtu.
Dolgo sva hodile, 16 km je trajalo najino potepanje v obe smeri. Za mojo kosmato bučko kar malo preveč, imam slabo vest. Rada gre z mano in je vsa vesela ko vidi nahrbtnik, bo pa doma počivala.
Krasen izlet je za nama!
Jutri ni nikoli obljubljen pa,
če si mlad ali star
in danes je lahko tvoja zadnja možnost,
ki jo imaš,
da objameš svoje najdražje...
/Avtor neznan /
Ni komentarjev:
Objavite komentar