nedelja, 30. april 2017

Od Trbiža do Žabnice - Po oznakah rumenih školjk...


Ne morem mimo....
 
 S soncem obsijane in na novo zasnežene gore so čudovite. 
 

 
 Vozim mimo že prehojene poti po kolesarski. Sonce sije in nebo je kot oprano. Ni veliko prometa in hitro sva mimo Bele Peči. Posamezne  hiše so ob cesti in vedno bližje je Trbiž. Ooo, kakšno  je vreme nad Trbižem.  Sama sivina  vse do hiš, mogoče se pa zjasni. Pa sva tam, parkiram   pod tržnico,
pri Šparu.
 
 
 Za 2€ imava časa do 11.00 ure, piše na listku.
 

 Ulice so še prazne ko greva skozi Trbiž.
 

Na prvi odcep desno 
 
 
in hitro sva pri stari železniški postaji Trbiž.
 

 Pred nama je cerkvica sv. Petra in Pavla.
 
 
 Pa sva tam, kjer sva  zadnjič zaključili najino potepanje.  Malo bolje si moram ogledati to zanimivost. 
 


 
 Je prav posebna ta  cerkev v Trbižu. Obdaja jo srednjeveško taborno obzidje, za obrambo pred Turki.  Tudi dva, še dobro ohranjena  obrambna stolpa jo krasita. 


  Zidovi  cerkve in  obrambnega zidu so polni  spominov iz preteklosti.










  Cerkvica je zaprta, ne morem  pogledati v notranjost.  Na drugi strani pa je velik trg - Trg enotnosti.
 

Obideva cerkev  in se po stranskih stopnicah spustiva nazaj na kolesarsko.
 



 Ne hodiva dolgo po njej, ubereva jo na glavno cesto pri novi avtobusni postaji. Se pa Jakobova pot nadaljuje po kolesarski in v Žabnici zavije proti smučišču. Je pa malo daljša od te skozi mesto.
 

 Ob straneh  je dovolj prostora za kolesarje in kmalu se pokažejo tudi oznake. 
 


 
Vem, kje se pripelje z avtom do kabinske žičnice v Žabnici. Pazim na table, greva mimo dolge kasarne in na levo so oznake  Lussari. Mogoče je kakšna bližnjica?
 



  Greva pogledat ni daleč, smučišče je samo pravo ni.
 

 
 Pa saj lahko vprašam, slišim nekoga, ki brusi ploščice  v stavbi. Malo počakam, da si oddahne potem me zagleda.  Sva se kar dobro razumela, čeprav je govoril po nemško, le Iro je čudno  gledal.  Ni vedel, da ne greva do vrha. Vrneva se nazaj na cesto in nadaljujeva proti Žabnici.
 


 
  Pred Dawitom moram zaviti levo imam v mislih. Mi je povedal že  gospod  v Trbižu. Veliko smučišč je ob poti, še Šparova trgovina je na desni
 
 
 in kmalu  zagledam Dawit in malo naprej krožno križišče.
 
 
To,  na levo moram in na drogu se blešči rumena školjka.
 
 
  Greva še malo naprej in sva pri manjšem parkirišču. Ravno se nekdo odpravlja na pot, proti Višarjem.
 
 
 
  Zaključili sva današnjo pot, še vrniti se morava do avta. Nadaljujeva čez mostiček, greva  mimo spodnje postaje kabinske žičnice v Žabnici.
 


 
 Opazujem hiše ob poti in na drugi strani  ceste. Lepa je  ta vasica. 
 


 
Še oblaki so se razmaknili in pokazali malo modrine neba. Že berem na tabli Slovenija in za njo je krožno križišče. 
 



 Še oznaka za Trbiž, tudi Dawit  je ob poti in  nasad korenja za velikane.
 



 
Pri školjki sva, edini na današnji poti. Kolesarska je vso pot ob glavni cesti. Dovolj je široka, le kolesarja ni nobenega. 
 

Tudi oznako za Albergo vidim v Trbižu.
 

 Stojnice so še vedno ob cesti, spomnim se starih časov. 
 
 
 Do cerkve greva še enkrat, imava čas. Sonce naredi svoje in Trg enotnosti je še lepši. 
 



 Spet si ogledujem cerkev in stolpa, nato se spustiva po stopnicah.
 




 Beli balončki so navezani na ograjo..
 
 
 Veter jih draži in premetava na vse strani.
 

 
Lepo izgleda,  nekaj čudovitega se bo dogajalo v cerkvi. Spodaj pripravljajo mize. Naj se imajo lepo, karkoli že bo in spustiva se proti tržnici.
 



 Še malo, pa sva pri avtu. Po GPS sva prehodile  dobrih devet km in pol v obe smeri. 
 



 Lepo je bilo tudi nama in odpeljeva se proti domu, sončku naproti!
 
Sreča je tisti občutek navdušenja,
ki te spreleti, ko se nekam odpraviš,
brez trohice obžalovanja ali pomisleka...
/ Avtor neznan/

Ni komentarjev:

Objavite komentar