Korak se ustavi in pogled boža bela pobočja...
Ob strani stoji pastirska koča na Dovški Rožci in tiho vabi " Pridite, od mene se še lepše vidi". Krasno je jutro ko se peljemo skozi Dovje. Ubiramo korake po cesti in ob robu so sledi snega.
Gledam nazaj in med drevjem me razveseli Špik, ob strani pa se kaže potka za Kepo.
Zapustimo cesto in usmerimo se levo Čez Starko, ljubša nam je stezica.
Prečimo ograjo za planino, višje smo lepše je.
Sneg se usiplje za vrat in ko se pokaže star osamelec se zablesči še sonce.
Poboža bela pobočja, greben proti Hruščanskemu vrhu in kristalčki na snegu se bleščijo.
Gamsi se pasejo med smrečicami, brskajo sneg in iščejo travo.
Pri koči se kažejo vrhovi proti Kepi in Julijci, kako krasne so te gore. Beli oblački se lovijo med Rjavino, čez Vrbančke, se skrivajo za Cmirom in zakrivajo vrhove pred našimi pogledi.
Prav zanimivih oblik so danes.
Vzpenjamo se proti Babi, a pogledi uhajajo na vse strani. Lepo je, sneg je še polepšal vzpon in pobočje se blešči.
Le rožice zebe pod mrzlo odejo in rušje ob potki ima zopet bele okraske.
Razgledi so božanski, Mojstrana se stiska pod pečinami Grančišča in Jerebikovec se
razkazuje nad njo.
Strma je potka za Kurjeke, Plevelnike, Gubno in Kepo, vabljive so te gore,
a ne za vse dosegljive.
Hruščanski ali Hruški vrh nas posmehljivo vabi, " pridite še k meni." Ustavljamo se, nad Jesenicami se nekam temni in tudi drugje ni dosti drugače.
Kmalu smo na vrhu Dovške Babe, 1891 metrov visokega prepadnega vrha. Ni preveč varno v snegu kukati čez rob k sosedom, lahko se odpelješ za vedno.
Nadaljujemo po beli preprogi proti Hruščanskem vrhu.
Lepa, zimska idila je ob poti. Le previdnost mora biti še večja.
Izza Hruščanskega vrha nas gleda Rožca in špičasti Klek, tudi Petelinjek mu pravijo.
Za njim pa Golica bela od snega.
Za njim pa Golica bela od snega.
Na drugi Avstrijski strani, pa Koprivnjak ali Mala Dovška Baba. Lepo je na tem vrhu,
samo malo preveč oddaljen je za danes.
Na klopci pri Sv. Izidorju, 1776 metrov visokem Hruščanskem vrhu na hitro pomalicamo.
Potem se po spodnji potki čez pobočje odpravimo nazaj proti Dovški Rožci.
Ne moti nas, da se je narava okoli nas zagrnila v sivino.
Le občasno se kje pokaže košček s soncem obsijane doline.
Lepše je bilo kot smo pričakovali.Veliko je cvetoče pomladanske rese ob poti.
Rdeče cvetke kukajo iz snega, pobočja so porasla z njo. Potka je luštna, gruščasta in greben je visoko nad nami. Gremo mimo klopce dveh Slavcev
in koča na Dovški Rožci je skoraj pred nami.
Še zadnji snežni poljubi zime na travah in umakne se pomladi.
Spotoma se ustavimo še pri novem visečim mostom pred Mojstrano,
ki vodi do kolesarske ceste.
Ujeti čudovite trenutke pomladi v objemu zime, in občutiti,
da si del tega je nepozabno..
Življenje je roman,
ki ga pišemo sami,
le zadnje strani
se ne da dokončati... Majda
