sobota, 15. april 2017

Sončki, Potoška planina in Turška jama....


 Tihožitja lepega, cvetovi nasmehov, žlahtnost veselja...
 vse to je darilo življenju ..( avtor neznan).
 

Pomlad se je že dobro ustalila v deželici naši in prihaja najlepši mesec, maj, mesec ljubezni. Tako je bilo včasih, tako je menda še danes.  Cvetje se bohoti ob potkah, travnikih, v gozdu imajo vaje ptičji zborčki.  Šelestijo v lahnem vetriču ozelenele bukve, res je prišla pomlad. Vse to je  ljubezen, ljubezen do nekaj lepega. Meni so še posebej ljubi  nežni cvetovi rumenih sončkov.
 

 V skalnih razpokah in suhih travah obdanih z listjem, ki zadržujejo vlago, razveseljujejo pogled.
 




 Letos  gre vse hitreje. Rumeni sončki na  pečinah so se že dobro razcveteli.
 






 Cvetje ponekod že poveša  lepe glavice.
  V zavetju vej in skalnih senc  pa blestijo v vsej svoji lepoti.
 















Vsako leto je težji pristop v skalne pečine, mel se posipa in zakriva še tisto malo pristopa, ki je možen. Iro kmalu privežem k veji, noče naprej. Skalovje je polno lepih cvetov, le  težko je priti do njih. Povzpnem se malo višje, da shranim to  lepoto.  Prav posebni so avriklji tu na melu.  Nazobčani mesnati listi, poprhani s srebrom in cvetovi  so majhni in veliki.
 


Čudovit je ta pogled, kar stojim in jih gledam. Ira me kliče, ko me vidi se zopet umiri.
 

 Popoldne je, zjutraj se mi ni izšlo za ta potep, pa se sonce kar malo preveč blešči.  Uživam v teh trenutkih, potem se poslovim od deželice lepega tihožitja in cvetočih nasmeškov.


 Me kar malo skrbi kje naj spravim Iro na greben. Tu na mel ne bo mogla več z mano.  Nekako mi uspe, sprehodiva se še naprej po grebenu do ceste in narediva krog proti Potoški planini.
 



Ljudje so na njej in ravno kofetkajo, še mene povabijo.  Dela na planini nikoli ne zmanjka.  Malo poslikam kočo, ki je tako lepa in pogledi proti dolini in Karavankam tudi.. Le Julijci so v oblačkih.
 



Kmalu sva pri avtu in odpeljeva se po  zmahani poti Turški jami naproti. Pot do Valvasorja posipajo
s peskom in  stroji so na delu. Lanski podor poti se zopet malo usipa.
 



 Prehitim dve peški, ki sta poleg vse gmajne ob poti pozabile nekaj za  mojim avtom.
Kratka, lepo urejena stezica je do Turške jame.
 


 Štengce z ograjo so sedaj veliko bolj varne kakor je bila prejšnja stezica.  Ogledam si jamo, potem se povzpneva še na pomol. Malo poslikam,  pa se spustiva nazaj.
 













Še pol ure ne rabiva za ogled Turške jame...
 



 Srečna sem, preveva me tisto notranje zadovoljstvo, ki ni prav pogosto.
Uspelo mi je uživati v sončkih, letos še!
 
Vedno je nekaj norosti v ljubezni
in vedno je nekaj razumnega v norostih...
/ F.W. Nietzsche/
 
Turška jama  - opis poti

4 komentarji:

  1. Majda,čudovite so naše gorske poti,ki nas razveseljujejo v vseh letnih časih.Najlepše so pa res zdaj,ko začne gorsko cvetje cveteti in avrikelj je eden od teh,ki raste po skalah in skalnih razpokah,ki postanejo rumene od cvetja.Res lepe fotke in,če bo jutri vreme ugodno gremo skupinica v planine.Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  2. Krasen dan za hribe, uživajte in imejte se lepo...

    OdgovoriIzbriši