Gozd Martuljek...
Nadaljujeva po oznakah rumenih školjk, po kolesarski, kjer se le ta pridruži glavni cesti.
Pogledam proti goram, sivina se počasi umika belim ovčicam na nebu.
Avtomobili brzijo v smeri Kranjske Gore. Hodiva po kolesarski in sva pri prvi školjki.
Zajček pri balvanu je še v stari obleki in prve hiše v Martuljku se že vidijo.
Oznak ni dosti, na drugi školjki je narisano še kolo.
Ni kaj ugibati kot naj hodim, saj je jasno po kolesarski. Buči po zraku in odmeva od gora, gledam v oblake pa nič ne vidim. Nato se nad nama pokaže brenčeči helikopter, ki verjetno hiti na smučišče. Tudi špičasti vrh Špika se vidi in vrhovi okoli njega.
Pred mostom je oznaka, ki vodi na glavno cesto.
Obokan most, sprehodiva se po njem za lepšo fotko Martuljških gora.
Potem se vrneva do odcepa za hotel, po oznakah školjk.
Mimo hotela Špik naju vodijo. Tudi kakšna puščica je vmes.
Sva pred mostičkom, ki vodi v naselje Rute.
Na "štangi" je slabo vidna puščica, pa mi pomaga prijazna soseda.
Na levo pred mostom je prava smer.
Kmalu sva pri školjki je tudi zadnja, ki jo vidim v tej smeri.
Pri mostičku naju smerokazi usmerijo preko.
Prijetne stezice, potke, kolovozi, mostički čez hudourniške vode se kar vrstijo. Povsod pa so občasno še sledi zime, sneg je kar pogosto prisoten. Tudi odcepi za Kranjsko goro so vmes in oznake Alpe Adria - Trail in peš poti. O tudi kakšna rumena puščica se najde, čeprav bolj poredko.
Ko v daljavi zagledam gore mi gre na smeh.
Čez vodo že vidim stavbe in kmalu je tudi na najini strani skupina hiš.
To pomeni, da bo kmalu most in sva v Kranjski Gori. Ne še, še skozi naselje blokov in hiš Bezje in Čičare greva pa sva pri glavni cesti.
Nazaj greva po kolesarski, da bo potka malo drugačna. Vprašam gospoda, ki prihaja nasproti, kje se pride do nje. Pove mi kod naj grem. Tudi Jakobova pot se nadaljuje po kolesarski. Le nekje preči travnik, pa se pohodniki običajno tega ne drže, pravi. Prečkava glavno cesto,
se podava naravnost in levo mimo vile Škrlatice in čez most Pišnice.
Pa sva na dokaj široki cesti, kolesarski cesti skozi naselje. Avtomobili vozijo in ko vprašam mimoidočo, mi pove da je lokalna cesta združena z kolesarsko.
Kmalu je naselje za nama in ko cesta zavije na desno, sva večinoma same.
Le Ski bus pelje mimo naju.
Majhen konjič naju pozdravlja,
Snega je občasno kar nekaj, vendar pri hoji ne dela težav.
Martuljške gore so bolj žalostne pogrešajo sončne žarke, tudi najina potka je večji del v senci.
Pa sva zopet pri oznaki Jakobove poti, školjki.
Pred mostom sva zašpilili ta del poti in korak hiti dalje.
Še malo pa sva pri širokih prodiščih Save in kmalu se vidi rdečko, ki potrpežljivo čaka.
Pa ni sam, ima že družbo. Dobrih 14 km sva prehodili po GPS, kar malo preveč za mojo kosmato bučko. Narava je lepa tudi v tem času in povsod se najde kaj zanimivega.
Lepo je odkrivati skrivne stezice in uživati v samotnem potepanju.
Samota je razkošje,
bogatega duha...
/Ivo Andrič/
Ni komentarjev:
Objavite komentar