Čej so 'tiste stezice... Jeseniški rovt, Španov vrh in čez Grabne nazaj...

Čej so 'tiste stezice, k' so včasih bile?

Zdej pa raste grmovje in zeliene trave....

Greva z Marjano po potkah, ki jih prerašča grmovje in zakriva podrto drevje. Začneva kar od doma, peški kot se spodobi za ubiranje korakov po samotnih stezicah nad Jesenicami.

Mi je namignil Hasan, da je očistil potko do Jeseniškega rovta.

Smer je ista, kot za kapelico ali Jelenkamen iz Jesenic ali Ukove.

Za prvim mostičkom čez potok Ukova se levo usmeri ozka stezica.

Spusti se čisto do vode in potem ostro zavije levo navzgor. Res je očiščena stezica, še listja ni.

Vzpenjava se, občudujeva teloh, ki se počasi spreminja v rdečo in zeleno barvo. Cvetovi, ki so razveseljevali še v snegu bodo kmalu odslužili svoje poslanstvo. Mimo znamenja na deblu greva, je precej visoko in če gledaš pod noge ga sploh ne opaziš.

Staro vodno zajetje je ob poti in pod nama žubori potok Ukova.

Prečiva dva mostička, oba sta obnovljena in varna za prehod.

Nadaljujeva po grebenskem delu kolovoza, saj je le ta bolj mokre sorte.

Na desni se že vidi streha hiške.. Pa sva na Jeseniškem rovtu.

Znamenje, kozolec, hiške in tišina.

Nad pobočjem se vije še ena pot, ne vem kam vodi. Moram enkrat malo raziskati.

Postojiva pred spominskim obeležjem padlim partizanom- varnostnikom....

Pot do Jeseniškega rovta ni markirana, tudi lokalnih oznak nima... Je pa zanimiva za potepanje in lahko dostopna. Nadaljujeva levo po dokaj široki poti do gozdne ceste - Prihodi/ Križovec.

Dolg ovinek je na desno.

Ob cesti je polno mladih smrečic.

Približno po 20 tih minutah hoje prideva do ovinka, kjer včasih stoji kakšen avto.

Le nekaj metrov naprej levo, je lep kolovoz,

ki vodi čez pašnik in na vzpetini je vikendica.

Mimo nje nadaljujeva po kolovozu.

Na desni je stara, na levi pa lepa hiška.

Pred nama se že sluti Španov vrh.

Ni potrebno iskati poti, ko se vzpenjaš na pobočje, se že vidijo ostanki sedežnice.

Adijo razgledi, Hruški vrh in Klek sta še nekam vidna. Tudi Golica se občasno pokaže.

Očak in vrhovi okoli njega pa le na trenutke pokukajo iz sivine.

Španov vrh (1334) je kar dobro obiskan.

Vsakodnevni obiskovalci se vpisujejo v knjigo in štejejo vzpone.

Za popestritev poti se spustiva po pobočju.

Opa, spodaj je še veliko snega, korak drsi. Vsled tega se previdno in počasi spuščava. Ko sva pri zaprtem smučarskem domu v Črnem vrhu jo ubereva levo čez mostiček.

Privat zemljišče piše na tabli.

Saj ne delava škode, hodiva po kolovozu in mislim da je tudi ta pot že opisana.

Obideva ograjo in se spustiva mimo starih kočic na cesto.

Kar nekaj časa ubirava korake po poti, da prideva do odcepa Pristava /Prihodi.

Proti Prihodom je najina smer. Le nekaj metrov naprej od smernih tabel se že vidi Skavarjev rovt.

Zavijeva levo v smeri Sedem grabnov.

O, rumene pike in puščice, markacisti so bili na delu.

Tudi Knafelčeve markacije so ob poti, včasih sta kar obe.

Večkrat prečiva vodo, ki ni prav visoka in se kot vedno zmotim v štetju.

Še čez kline in stope pa sva na stezici.

Ko se skozi drevje že vidijo Jesenice je puščica usmerjena naravnost.

Najina potka pa zavije levo, na jutranji začetek poti.

Ta je v spodnjem delu prekrita z podrtim drevjem in rumene oznake so ob kolovozu.

Pa sva tam, kjer sva zjutraj začele najino potepanje po samotnih stezicah.

Še po cesti in sva doma.

Lepa krožna pot je za nama, dobrih 12 km po GPS.

Travniki in senožeti najine prehojene poti bodo čez dober mesec polni narcis in opojni vonj se bo širil

daleč naokoli. Pot je lepo prehodna in z malo potepinske žilice prav prijetna.

Krasno potepanje na prvi pomladni dan.

Čej so 'tiste stezice, k' so včasih bile?
Zdej pa raste grmovje in zeliene trave.

Bom grmovje posekau, travico požeu,
bom naredu stezice, ki so včasih bile.

Vsepovsod so stezice, najlepša je ta,
ki me vodi do hiše, kjer so mam’ca moja.

Moja kosa je rjava, ne reže nič več,
moja dekle je kujava, me ne ljubi n’č več.

Nič ne sekaj grmovja, nič ne gIadi staze,
saj ti nis' več moj pob’č, jaz ne tvoja dekle.

Se me dečva sramuje, ko en malo jecljam,
al' tega je vesela, ko tak citrata znam.

Bom rut’č zorau, bom pa heid’co s'jau
bom pa dečvo koj nav, da poraste še ' n'mav.