Ajdna in Smolnik, razglednika pod Stolom...

Že kar nekaj časa me ni bilo v Završnici.

 Piha, veter se huduje in preganja zimo...

 

 

 Čakam Marjano, da jo skupaj ubereva čez  Poljano. Še dobro da sem zvedave sorte in gledam nazaj. Le za trenutek ujamem sonček, ki se zablešči izza grebena Brezniških Peči.

 

 

 Hitro je vsega konec. Greva  kar  čez pašnik, zemlja  je še pomrznjena in ne delava škode. 

V daljavi se blešči Triglav in bližji sosedje.

 

 Lepo je, samo piha, piha.

 

 

Skozi gozd bo bolje, pa saj naju ne moti tako hudo, le vse buči okrog ušes. Kmalu snamem kapo in jo pripnem na nahrbtnik, prevroče mi je. Vzpenjava se po potki, nekdo se že vrača.

 

 

Klepetava in zgrešiva oba odcepa za Smolnik. Nič ne de, greva pa po cesti.

 

 

 Hitro sva pri odcepu, pri rumenih oznakah el. kabla.

 

 

 Spustiva se navzdol po grebenčku, pa se hočem pokriti s kapo. Ni je, jo je med potjo nekam odneslo. Poveznem si kapuco od puhovke in je prijetno toplo. Tudi Marjana se oblači. Veter me potiska nazaj, da se komaj vzpenjam proti vrhu Smolnika. "O, sonček," zopet me je počakal.

 

 

 Lep razglednik je Smolnik, razgledi so krasni  le roke mi trese veter,  da komaj fotografiram.

 Na Stolu in Belščici se vrtinči sneg.

 

 

 Vse bo razpihalo. Spodaj v Zavrhu  se svetlika  jezero.

 

Hitro se pomakneva  nazaj. Gledava po potki, če se kje pokaže moja kapa.

Ni je, pa nadaljujeva proti Ajdni.

 

 

 Ne sekiram se, to mi že ne bo pokvarilo veselja.  Nekam hitro sva danes povsod,  ker vso pot čvekava. Ja, že kar nekaj časa nisva skupaj kam šli.

 

Ajdna in naši predniki.  

Na  skalni vzpetini, na južnem pobočju Stola so se naselili in imeli  razgled daleč naokoli. Hitro so opazili nepovabljene goste. Lepi so razgledi z Ajdne. Vse pa še polepša črni bor, ki se razrašča  čez skale in po travnatem predelu.  Pospraviva palice in se po kratki ozajlani potki povzpneva čez skale na vršnji greben.

 

 

 

 

 Piha, še bolj močno.

 

 

 

 Proti robu me že kar premika, da  kleče ali sede delam fotke.

 

 

 Saj me bo po bližnjici čez pečine poslal v dolino, ta veter. Ne upam si preveč na rob, pa tako  je lepo!  "Bo kar bo", mogoče bodo pa fotografije vseeno uspele in ne odneham. Marjana se že spušča po potki, mene pa še kar nosi tam na vrhu. Vpišem naju v knjigo, pa se še ne dam pregnati. Zgornjesavska dolina  z Jesenicami, Bled, Mežakla, Julijske Alpe, Stol, Golica, Klek, Hruški vrh in še naprej se vidi.

 

 

 

 

 

Tudi malo proti Ljubljanski kotlini in  Sava se lepo vijuga po dolini.  Spustim se do naselbin.

 

 

 Vedno pomislim na prednike ko stopim v cerkev.

 

 

 Lepo je urejeno to arheološko najdišče. Tudi nove info table so nameščene.

 

 V zavetju malo pomalicava.

 

 

 Potem pa se po drugi strani odpraviva nazaj.

 

 Še na balkonček stopiva, tudi tam so razgledi po dolini in gorah naokoli.

 

 

 Eno samo veselje naju je, prevevajo občutki  sreče, sva kot dve otročji buči. Saj leta res niso pomembna, da si srečen.

 

 

Spustiva se  in  po potki nadaljujeva pod  pečino.

 

Hitro sva na cesti.

 

 

 Pri odcepu za Smolnik narediva še en kratek obhod za mojo kapo, pa je ni. Le kam jo je odpihnilo? Hodiva po cesti  in kmalu se najina potka  usmeri proti dolini. Skupinica prihaja nasproti,  mogoče so srečali kakšno kapo. " Ja tam, le malo naprej je obešena", mi reče prijazna gospa.  Hodiva že kar nekaj časa, seveda zraven klepetava.  "Kaj pa če sva šli mimo," reče Marjana. Pa grem še malo nazaj,  ne hodim dolgo ko me pokliče,  je že našla kapo. 

 Za bolj pestro pot grem jaz po kabelski, Marjana pa po potki naprej.

 

 

 Čeprav je moja pot bolj strma in  krajša, sva obe  skoraj istočasno iz gozda. Cvetovi teloha v šopkih ali posamezno so mi daljšali pot.

 

 

 Potepanje v družbi vetra in sončka je  za nama.

 

 

 Krasen dan!

 

 Ne učimo se na napakah drugih.

Takšne, ki nas doletijo, najbolje razumemo..

/Maja David/

Wikipedija