Triglavska ulica - Zajamniki...

 Sončno jutro, sneg, krplje in dobra volja,

 vse kar je potrebno za lep izlet.

 

 Okoli osme je ura ko se z Marjano peljeva skozi Goreljek. Že dolgo se nisem peljala mimo Šport hotela na Pokljuki. Smreke so prekrite s pomrznjenim snegom, čudovit je pogled na hiše ob poti. Še malo po cesti in parkirava pri križišču s smerokazi.

 

 

Zunaj je -17C. Sonce se blešči,  ko se preobujeva in pripneva krplje na nahrbtnik se že čuti mraz.  Stezica je kar dolgo časa dobro uhojena.

 

 

 

 Pot poteka skozi gozd in sončka dolgo ni na spregled. Mimo oznak za Jelje, Bolnico, Konjsko dolino, Peči. Ko postaja stezica  pred Konjsko dolino vse bolj luknjasta in naju premetava po njej  si nadeneva krplje. 

 

 

 Zgornje hiške na Pečeh so obsijane s soncem, le ob potki ima glavno besedo senca in hlad. 

 

 Korak je lažji, čeprav se krplje pogrezajo v sneg. Še najlažje gre po stezici.

 

 

 Pa ni daleč  pravi Marjana, je že šla iz te smeri.  Skozi drevje se pred nama zablešči od sonca obsijana koča, Zajamniki (1280).

 

 Pa sva tu. Skozi gozd jo mahneva, malo naprej je kolovozna pot za planino.

 

 

   Odpre se čudovit razgled na "Triglavsko ulico".

 

 

 Planina Zajamniki je res lepa,  hiške na obeh straneh. S pogledom na Triglav, ki se kaže izza Tosca  in vrhovom okoli.  Dolga in lepa je veriga Sp. Bohinjskih gora.

 

 

 Spodaj  za Rudnico se skriva Bohinjsko jezero.

 

 

 Lepa je ta hribovska vasica- Zajamniki in Julijske Alpe.

 

 

Sonček je osvetlil celo naselje, le hiške na levi so v senci. Pa začneva najprej tam. Spustiva se po
s kristalčki posutem  pobočju na spodnjo potko.

 

 

 Na rob greva, pri zadnji hiški obsijano s sončkom si narediva malico.

 

 

 

 

 Hiške v kotu  še spijo v hladni senci, vse je temačno.  Veliko naselje je nastalo na planini Zajamniki, včasih stanovi za pastirje, sedaj večinoma predelani v vikendice.  Vračava se skozi vasico  od hiške do hiške, vse so enkratne.

 

 

 Gledam naprej se obračam nazaj, občudujem gore, smreke na obrobju, lepo je.

 

 

 

 Na  glavno pot prideva na drugi strani planine.

 

 

Ves čas se polagoma vzpenja, pa prej nisem imela občutka, da se spuščava.

 

 Noge postanejo hudimano težke, sneg se nabira na krplje.  Malo pred Konjsko planino jih snameva,

polne so snega.

 

 

 Zopet opletava po stezi, saj so po najinih sledeh šli ljudje in nastale so nove  luknje. Od Konjske planine naprej  postane stezica lepša, gozd ne prepušča veliko sonca in sneg ni omehčan.  Sonce riše sence ob poti, gozdni škratje kimajoče pozdravljajo, kristalčki na s snegom pokritih travnikih se bleščijo.

 

 

 Ko se potka usmeri še navzdol, je korak hitrejši. Dobrih13 km  je dolgo to najino potepanje.

 

 

 Krasen dan je za nama in planina, ki sem jo že dolgo želela obiskati.

Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj vsakogar izmed nas.-

Paulo Coelho