Ljubeljščica, Spodnji Plot, Srednji vrh...
Na dnevu se že dobro pozna jesen, tema je še ko začnem na Ljubelju.
Začetne stopničke na desni kmalu postanejo stara ljubeljska cesta.
Začetne stopničke na desni kmalu postanejo stara ljubeljska cesta.
Pri koči na starem Ljubelju (1367) se prične daniti in zadaj za njo vodi moja potka na greben Ljubeljščice.
Visoke trave, malinovje, zeleno obložena stezica skrbi za jutranjo osvežitev. Hitro sem pri
Povni peči (1503).
Za dolgim grebenom Košute in ostre Košutice se počasi dela dan.
Lepi so pogledi na gore okoli in doline spodaj, ko pridem na razgledne točke.
Počasi je zelenja ob poti vse manj in pred menoj je gorski svet.
Obmejni kamen in ozek grebenček.
Še več je takih, sicer kratkih pa vendar s šodrom posutih potk.
Gledam nazaj, lušten je ta greben.
Ne vzpenja se preveč na hitro in ravno prav je začinjen, da vem da sem v gorah. Še najdaljši vzpon je ko se na koncu spustiš v globel in nadaljuješ proti Triangelu. Ni ravno sprehod, tudi varoval je kar nekaj. Pogledujem proti Begunjščici lepo se vidi Y grapa, ki je pozimi tako oblegana.
Spustim se po zajlah, palice so na nahrbtniku in tudi po šodrasti poti nadaljujem brez njih,
vem da so še varovala.
Še nekaj je potk, kjer korak bolj previdno napreduje.
Spust in prečenje melišča pa sem zopet pri varovalih.
Nato sledi nekaj grušča, skal. Levo ob ruševju je še najlepši prehod, stezica je sledljiva in
prične se zopet zelenje.
Potka je kar dobro vidna vse do vrha grebena, nato še kratek vzpon na najvišji
vrh Ljubeljščice- Triangel (1704).
Opazujem greben Košute in Begunjščice, Zelenico, Stol, šiljaste vrhove Na Možeh.
Še dve mladenki sta na njem, ki nadaljujeta po grebenu. Spodaj se vidi križ na
Spodnjem Plotu.
Spustim se navzdol in se povzpnem na Plot.
Ogledujem si zajle na ferati, debele so in se potegnem do križa. Tam je nekdo pozabil rokavice, čakajo. Vpišem se v knjigo in sestopim po drugi strani, nekakšne štengce so narejene.
Pod menoj je vse plavo, svečnik cveti v velikih šopih. Cvetovi posamezno ali v
šopu krasijo zelene liste.
Prvič vidim bele cvetove svečnika, le malo vejic je okrašeno z njim.
Pri Pl. domu na Zelenici (1536) je polno obiskovalcev.
Gledam smerne table do dveh imam čas zase. Preračunavam kakor Garmin; Begunjščica, Vrtača preveč časa, le Srednji vrh lahko še obiščem. Že s Plota sem gledala to v zelenje odeto goro. Pot pod noge in začetna strmina je kmalu za menoj.
Domu pri izviru Završnice pomaham kar od odcepa, ko se vzpenjam proti sedlu Šija.
Na Vrtačo se vzpenjajo ljudje, moja potka gre v nasprotno smer. Na Srednjem vrhu (1796) pa je muzika, sliši se od Roblekovega doma.
"Pleh muzka"igra poskočne in kar malo posedim na klopci. Čez vrhove se vlečejo meglice. Opazujem potke, ki se vijejo proti Srednji peči, Stolu, Celovški špici, sedlu Belščica,.... Tudi Vrtača je vsa porisana z njimi. Še Svačica se vidi in nekdo je na vrhu.
Spodaj na melišču je večja skupina ljudi, verjetno počiva. Sprehodim se do konca grebenčka, rušje je požagano in pogled seže daleč. Na Robleku pa kar igrajo, veselo je tam. Spustim se navzdol in malo pred sedlom naletim na družbo iz Ljubljane, prišli so čez Zagon.
Malo poklepetamo in odločim se za nadaljevanje po zgornjem melišču, da bo potka na GPS bolj zanimiva, osmici podobna. Pa ni beležil vse poti, ta moj GPS zadnje čase dela ali pa tudi ne.
Skupina, ki je počivala nadaljuje proti Stolu, še dolga pot je pred njimi. Opazim možica kjer se odcepi pot za Palec in nadaljujem proti Zelenici.
Pri domu je še več ljudi kot prej.
Prehitim nekaj planincev in se spustim po strmini. Spodaj je polno avtomobilov.
Krasen dan!
Potepanje, ki ga lahko ponoviš večkrat pa je vedno znova zanimivo.
Še utrinek iz pesmi Toneta Pavčka-
...Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
Ni komentarjev:
Objavite komentar