torek, 30. avgust 2016

Grosser Hafner - moj prvi tritisočak-



Moja prva 3076 metrov visoka gora - Grosser Hafner...
 

Rojstni dan je že davno mimo ampak gorska poslastica me čaka, ko bo imel glavni čas.  Saj vem, da je vse proste dneve v gorah, toda kdor čaka dočaka. "Za vikend gremo skupaj," dobim sporočilo, kam ostaja skrivnost. Ker moram  doma  marsikaj urediti, izvem morebitno uro povratka. To ni ravno moj način, rada vem kam grem in koliko časa približno traja pot. Poletje je in vode ni povsod na pretek.
Ob pol petih se odpeljemo iz Jesenic. " Na Grosser Hafner gremo, tritisočaka, "izvem v avtu.  Zavijemo  čez Korensko sedlo, peljemo se po avtocesti iz Beljaka v smeri Salzburga skozi naselje Malta. Z avta opazujemo slapove in se po strmi cesti skozi ovinkaste predore pripeljemo  do najvišje ležečega  akumulacijskega jezera, Speicher  Kölnbrein.


 Pri okrogli stavbi Sport hotelu Maltatal, ( 1933) parkiramo in spotoma opazujemo mogočen jez spodaj.  Gore so že obsijane  z jutranjim soncem.

 
 S sestro sva si jez že dvakrat ogledali, turistično.  Začnemo po makadamski poti levo od hotela, ki se kmalu spremeni v stezico.



 
 Veliko  vode in blata  je v začetnem delu poti.  Pogledujem nazaj proti jezu, dolgo časa se vidi.
 


 Potka preči pobočje,  malo gori malo doli. Živina se  pase povsod.
 

Pred nami je potok, ki se ga z lahkoto prečka. Polno naših bivših južnih bratov poseda tam okoli
 in se zabava.
 




 Skale  vulkanskega izvora, vse  pisano obarvane so nametane povsod.
 
 

 Pot je dobro označena.
 
 
V daljavi se pokaže koča majhna na pogled, Kattowitzer Hütte na višini 2321 metrov,
pod grebenom naše poti.
 
 


Hodimo, hodimo ampak koča ni nič bližje.  Skoraj tri ure porabimo do tja.
 




 Nekaj naše družbe je že v kratkih hlačah, ostali se preoblečemo nad kočo. Kratka pavza za hiter grižljaj in že se vzpenjamo proti grebenu.
 

 
 
 Sonce  neusmiljeno pripeka. Tako vročega dne še ni bilo to poletje.  Pred mano je na pogled
nedolžen, običajen greben, ki je zelo varljiv in na vrhu se vidi križ.


 
 

  Vroče je kot v peči in le počasi napredujem. Glavni pogleduje nazaj,  z leti  korak ni več tako hiter, če za nekom pospešiš pa še hitreje zmanjka moči.
 






 Prilezem na greben, nekakšna zajla je za lažji vzpon.
 
Na grebenu pa podrta gora, skalne plošče nametane kakor bi padale z neba.
 




  Še bolj je vroče, temne skale so segrete in  grobe za prijem. Vsa pot se svetlika, skale se bleščijo od drobnih kristalčkov, tudi stezica je vsa posuta z njimi, pravljično. Smerokaz in prva varovala, nekakšna debela vrh, zaščitena s cevkami.
 


 
 Nadenem si čelado pa sem  edina, ki  straši z njo na vsej poti. Tritisočak in  ljudje se brezskrbno sprehajajo, plošča res ne more pasti na glavo, padeš pa  lahko kot v naših gorah. 







  Za zajlami je na vrsti greben, ki je ves našpičen, mačje pokopališče mu pravijo. Plošče kakor nagrobniki štrlijo v nebo in možici vseh velikosti, prav  zanimivo  za pogledat.
 
 
 





 Čelado si že snamem, saj je greben širok. Pa ga ne zmanjka,  ko mislim da sem na koncu  se zopet pokaže nadaljevanje. Pogledujem nazaj dolg je ta greben in zelo razgiban.
 


 
 Vročina, višina in še ne dobro nafilane baterije po Vrbančkih, vsakega po malo in postanki so v zadnjem vzponu vse pogostejši.  Okoli mene slišim  težje dihanje, ljudje sestopajo in se vzpenjajo, veliko je obiskovalcev.
 
 

  Na vrhu ugledam  križ in mojo družbo.
 



 Pa sem na vrhu, moj prvi tritisočak in verjetno tudi zadnji. Mogoče se kam zapeljem na izlet, ki bo imel tako nadmorsko višino. Krasni razgledi so na Velikem  Hafnerju- 3076 metrov visoki gori,  povsod vrhovi kamor pogledam in v dolini spodaj se bleščijo jezera Rotgüldensee, lepo je.






Še fotka za spomin.
 
 
 Veliko Slovencev  se sliši pod vrhom.
 

Malo posedimo,  navzdol gre hitreje.
 



 Na pokopališču  postavim svojega možica, majhnega  za dobro voljo.
 




 
  Spustimo se do koče.
 




Zastonj polnijo flaške z vodo, saj  iz zunanje pipe voda ni užitna zaradi živine, ki  se pase in se fekalije mešajo po  pritokih vode.
Adijo podrta gora Grosser Hafner, moj tritisočak!
 

 Nazaj gremo po isti poti, vem koliko traja in samo hodim.
 



 Spotoma si ogledujem vrhove, veliko jih je. Tudi takih kjer se sneg zadržuje vse leto.
 

  Ohladim se v studenčku in ko se v daljavi pokaže jez,
 

 vem da sem nekje na polovici poti.
 






 Ostali  me že čakajo.  Posedemo se v avto in pred semaforjem  naletimo na kolono, na vsakih enaindvajset minut se menja zeleno rdeča signalizacija. Krasen dan, čeprav je hoje malo več  od predvidene. Po GPS -18.50 km,  s postanki vred 10, 30 ure in  1570 višincev. 
  Ob osmih zvečer že doma pijemo kavo.
 

 Emil hvala za čudovito gorsko doživetje, Mateja, Milan, Marjana  fajn družba ste.
 
 Še misel Toneta Svetine:
Na čelu vesolja sta življenje in smrt

3 komentarji:

  1. Madonca tole bi pa šel tudi sam z veseljem pogledat! A je zelo daleč, oz koliko vožnje je do izhodišča? Hvala MAjda!

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo vsem, ki ste bili tam gor. Posebna čestitka velja pa tebi in vsem avtorjem lepe fotografije.

    OdgovoriIzbriši